Kako mi delajo lušte! Spet dve sodelavki na poti proti
morju. Skoraj takoj po končanem delu! Obe sta mi morali obljubiti, da bosta
objavljali slike. Če bo karkoli lepega. Ena mi je obljubila sončne zahode,
druga pa sončne zahode in koktajle. Obojega se že veselim. Še malo, pa tudi jaz odrinem. Ne morem
povedati, kako sem vesela. Že od nekdaj sem prav prijetno vznemirjena pred
morjem.
Mami in njeni sestri so zdaj praznovale rojstni dan na
morju. Kar tri dni. Neverjetno. Ne vem, zakaj sem zamudila. Preveč obveznosti.
Čakala sem. Kot lovec s fotoaparatom. Na silo nevihte. Na balkonu.
V zasedi. Bili so blagi gromi in bliski. In bili so mogočni gromi in bliski. Čakala.
Sem. Spet majčken. Spet majčken. Eh, skoraj nič bliska. Potem mi zvoni telefon.
Javim se. V tistem trenutku tako osvetljeno nebo kot podnevi. Pa je šla popolna
slika nevihte… Potem pa me je tako potegnilo v pogovor, da sem tako pozabila,
da sploh kaj fotografiram.
Že od nekdaj obožujem moč neviht. Raztreščijo se po nebu. Glasne
so. Bliskajo, da otrpnem. Potem pa čistina. Mirnost. Jutro in sončen dan. Rada imam
te kontraste narave.
Včasih, ko je bila zunaj toča ali je divjala nevihta, sem se
s sinom usedla zunaj. Na blazino in zavita v odejo. V zavetju pokrite terase. Na
varnem sva občudovala lepoto za nekaj minut. Fascinantno je bilo. V dlaneh sva
zbirala velike kose toče, ki so priskakljali do naju. Opazovala sva jih, kako
hitro se nama topijo v dlaneh.
Vedno me razveseli dobra poezija. Imam jo vedno pri roki. (Nevihte
ravno ne morem naročiti, da bi se čudila njeni veličastnosti in lepoti…) Malo
za okus lepote…
Že se večeri
Usodo, ko Penelopa svoj prt,
vsak svoj trenutek tkem in spet razdiram,
v prihodnost sklonjen, se nazaj oziram,
kar sem, že nisem več, življenje in smrt
ves čas prijateljsko si me delita.
A plaha misel včasih mi očita,
da me očara že vsak blisk v temi,
da se podim za glasom brez odmeva,
ker da življenje prek slemena dneva
kaj hitro zdrsne. Že se večeri.
Ciril Zlobec (Samo ta dan imam, 2000)
Lep srčen dan, ker samo srce šteje!
P.S.: Poslušam svoje srce... (Fotografije nevihte žal niso preveč uspele, je pa bilo zabavno čakati v zasedi...)
