sobota, 29. februar 2020
Poslušam svoje srce: Poletne nevihte pozimi!
Poslušam svoje srce: Poletne nevihte pozimi!: Hej, kako je super, ko dežuje. Prav rada imam ta ritem, ki se upočasni. Tako rada imam polnost in veselje in radost počasnosti. Kot bi vse s...
Poletne nevihte pozimi!
Hej, kako je super, ko dežuje. Prav rada imam ta ritem, ki
se upočasni. Tako rada imam polnost in veselje in radost počasnosti. Kot bi vse
srkala vase, ne pa da zdrvi mimo. Prav uživam v tem. In ne samo to! celo grmi!
kot bi imeli poletne nevihte pozimi! Prava božanskost! Prav rada imam to
lepoto!
Zdaj je čas za čaj ali kavo. Kaj bi najprej?
Danes sem imela v mislih polno opravkov. Pa jih bom
prestavila na bolj pozno. Popoldan. Naj se najprej zlije.
Res imam rada počasne ritme. Ne bi se zaganjala v nekaj, kar
ne bi čutila, da je zame. Če je da, je tako takojšen da z navdušenjem. Če pa se
moram prepričevati in siliti, pa to ni čisto zame. Res ne.
Pravo razkošje je, da se lahko upočasnim. S hitrostjo proti
nič.
Sestavljanke mi gredno odlično. Samo še kakih sto ali sto
petdeset še jih imam. Tako od ocene. Seveda jih je vse skupaj tisoč petsto. No,
vsaj upam!
Zabavno je biti pristnost. Lahko sem vse, kar sem si
kdajkoli želela. Samo upati si moram!
Tudi, če je v počasnih ritmih, je pomikanje v pravo smer
ključno. Zato je pomemben prvi korak, ker odloča, v katero smer grem!
Ljubek sijoč pristen nagajivo lep počasen dan poln lepot!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je polnost in živost v vseh pogledih. Radost!
Zdaj jo živim!
petek, 28. februar 2020
Poslušam svoje srce: Največja pustolovščina je radostna rast!
Poslušam svoje srce: Največja pustolovščina je radostna rast!: Kaj sem napisala včeraj!?! Življenje je drzna pustolovščina ali nič! Opa! Ti pa si upaš!?!!! Veš kaj! Postala sem taka zapečkarica. ...
Največja pustolovščina je radostna rast!
Kaj sem napisala včeraj!?!
Življenje je drzna pustolovščina ali nič! Opa! Ti pa si
upaš!?!!!
Veš kaj! Postala sem taka zapečkarica. Saj grem rada ven! Ampak
doma! To pa je tisto pravo! To pa je tisti užitek, polnost, veselje,
unikatnost!
Ahhhhhh!
Seveda sem takoj za akcijo, če me pokličejo! Ampak biti
doma, to pa je svetišče! Res! Ni lepšega! Vdim, da bolj, kot se umirjam, bolj
postajam pristna, bolj si dovolim zares poslušati sebe. Nič ni več tega, kam se
hodi in kaj je popularno. Razen za kavarne. Kje imajo dobro vegansko kavo!? To
pa ja! In klepet iz srca. Ni lepšega!
Pa saj rada potujem, to je pustolovščina. To je nekaj za
mojo dušo.
Ampak doma je le doma.
Zdaj načrtujem malo snega. Pa tako, da bom sploh vedela, da
je bila zima. Ali, da še je zima. Vsaj sankanje, če ne kaj drugega. Tudi to je
neke vrste pustolovščina.
Zdaj mi je tudi pustolovščina sestavljanje sestavljanke. Čisto
malo še imam. Mogoče dvesto kosov! Saj vem! Od tisoč petsto. Dobro mi gre. No,
mogoče še jih je dvesto petdeset. Ali pa tristo! Ampak slika napreduje! Imela pa
sem tudi pomoč. To pa je bilo še najlepše.
No, torej pustolovščina in jaz. rada jo imam. Diši mi. Ampak
diši mi tudi biti doma in uživati v mojem gnezdu z ljubim ali sama. Tako je to.
Ljubek sijoč pristen srčkano unikatno pocukrano lep dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Največja pustolovščina je radostna rast!
četrtek, 27. februar 2020
Poslušam svoje srce: Pa, saj veš, ne bom čakala!
Poslušam svoje srce: Pa, saj veš, ne bom čakala!: Imam idejo! Kaj če bi naredili vse, kar lahko! Vse kar je v naši moči! Vse ostalo pa bi prepustili vesolju!? Univerzumu! Točno tako la...
Pa, saj veš, ne bom čakala!
Imam idejo!
Kaj če bi naredili vse, kar lahko! Vse kar je v naši moči!
Vse ostalo pa bi prepustili vesolju!? Univerzumu!
Točno tako lahko naredimo!
Kaj imamo danes za narediti?
Točno to tudi naredimo!
Pa še nekaj sem prebrala. Jutri je tukaj z namenom.
Ampak kaj pa moč danes?
Seveda smo tukaj z namenom!
To pa je pristno zadovoljujoče polno bogato življenje.
In to mislim polno izkušenj. Duša uživa v tem! Mi pa tudi!
Saj malo!
Joj, nekaj ti moram zaupati!
Imela sem pesniški večer. In tako lepo sem napisala, kaj je
namen mojih pesmi. Mislim, da je to misija mojega življenja. Samo malo, da
najdem, bom delila.
No, pa še to! Super je bilo!
Zakaj pišem pesmi?
Včasih
pišem, ker sem polna navdušenja, kako je življenje čarobno. In kar ne morem, da
bi spustila to lepoto mimo mene.
Včasih
pa pišem, ker je pisanje kot tuš – katarzično. Opišem temo, se nasmejim, zakaj
se mi je sploh zdela tako temna in grem naprej. Pomirjena.
Kaj je sporočilo mojih pesmi?
Kljub temi, jo lahko mi sami
razredčimo, samo s tem, da opazimo lepoto, če tudi smo v jami. In minilo bo.
Sreča je roža, ki raste od znotraj, v srcu. Pesmi pišem, ker odkrivam s tem svet v
sebi, ki je nežen, kot tok reke ali silen kot slap. Tu pa se ustavim in sem,
prepletam občutenja dotikov dneva v pesmi.
Tako, zdaj pa sem tukaj. In to je dobro. ker lahko grem
naprej. In jutri je nov dan! mogoče pa je zato tako pomemben, ker je svež. Ampak
ne bom čakala na jutri. Že danes je svež dan, ki diši po ljubezni, poljubih,
srčnosti, čistem izrazu tega, kdo sem!
Uživajte!
Ljubek prisčkano skuštran pocukran dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je čista pustolovščina ali nič!
sreda, 26. februar 2020
Poslušam svoje srce: Polepšajmo svet, poslušajmo svoje srce!
Poslušam svoje srce: Polepšajmo svet, poslušajmo svoje srce!: Kako je dobro! No, pa sem ga dala skozi. Pesniški večer. Ni bil samo skozi, bilo je pravo doživetje. Kako lepe pohvale sem dobila, d...
Polepšajmo svet, poslušajmo svoje srce!
Kako je dobro!
No, pa sem ga dala skozi. Pesniški večer. Ni bil samo skozi,
bilo je pravo doživetje.
Kako lepe pohvale sem dobila, da pišem, tako iz srca. Naj še
samo pišem.
Čisto sem navdušena!
Res je, če nekaj delaš s srcem, je tisto pravo. To je zakon!
To je tisto, kar šteje.
Zakaj bi onesnaževali zrak s svojo tečnostjo, sitnostjo in
nečimrnostjo?
Začnimo pri sebi.
Čakaj!
Začnem naj pri sebi.
Pri sebi začnem.
Tako je!
In to najtežje naredim, kot sledim svojemu srcu. Tako sem
rada jaz jaz. To je moje veselje! Čistost in polnost sem. Res je!
Ljubim svoje življenje.
Polno pestrosti. Nastaja poezija skozi mene. zdaj! in tej
pesmi je naslov moje življenje. Ne glede na primere in zavite pomene, zabavno
je. in razkriva se mi sproti. Vse je za moje najboljše dobro. zares. Zdaj to
vedno bolj verjamem. Kako lepo in zanimivo je.
No, samo, da je uspelo!
In koliko podpore sem dobila na daljavo! Prav čutila sem, da
zmorem! Prav čutila sem, da lahko in neskončno sem uživala ob tem. Res!
Pa še to! S kako zanimivimi ljudmi sem se spoznala. Drugače je.
pristno. Ampak novo. In prav všeč mi je.
No, zdaj pa ti! Kaj je tvoje veselje? Kaj je tvoja radost? Kaj
je tvoja strast? S tem polepšamo svet, dom in čisto zacvetimo v polnosti od
znotraj navzven. Moja radost je moja. Zares! Želim si živeti po svoje! Zdaj! in
tako delam ves svet lepši. In to šteje! Moja pristnost šteje!
Ljubek sijoč pristen srčkan unikatno lep poetičen dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je unikatnost in pristnost. Živost v vseh
pogledih! Tako je! Prava pustolovščina!
torek, 25. februar 2020
Poslušam svoje srce: Reci mi! Štajersko! Reči mi, čuj!
Poslušam svoje srce: Reci mi! Štajersko! Reči mi, čuj!: Hej, kako sem srečna! Prav zarotil ose je vse, da je vse dobro! Kaj dobro! Veličastno! In kaj sledi? Še več tega! Kako zanimiv...
Reci mi! Štajersko! Reči mi, čuj!
Hej, kako sem srečna!
Prav zarotil ose je vse, da je vse dobro! Kaj dobro! Veličastno!
In kaj sledi?
Še več tega!
Kako zanimivo je, da sem se pogovarjala s tako zanimivo
osebo, kam je prišla! In prav ponosna sem na njo. Nič ni več na zunaj, samo na
znotraj. Notranja rast. Notranje cvetenje.
Pa saj to je res pomembno.
Vse kar je videz in zunanjost zbledi, tako kot predmeti. Ostaja
in gradi pa se notranje bogastvo.
Nekaj bi še napisala. Naši starši so se spoznali v srednjih
šolah, ali hitro no, prej, verjetno, kot so sploh bili osemnajst. Vem, da sta
se moja dva starša spoznala v osnovni šoli. Malo je to pritiska. Ker sem že
dano ven iz osemnajstih, kaj šele dvajsetih. Ampak zaupam, da nisem zamudila
vlaka. Ni treba pritiskat! Prej je bilo drugače! Z leti pridobivam zrelost,
večjo sproščenost, sploh večji občutek, kdo sploh sem in kaj si želim. In mislim,
da sem pripravljena manj prenašati dramo in neke igrice. Bolj cenim pristnost
in iskrenost.
No, zdaj je moj glavni namen, da radostno rastem ,da se
razvijam, da se bogatim od znotraj. In zaupam, da ko bo pravi čas, bo prišel
tudi pravi partner. Ne bom pa se obremenjevala s tem. Nisem nič manj, če sem
samska. Jaz sama sem dovolj. In dokler ne bom spoznala koga, ki mi je vredu,
bom z veseljem samska. Dovolj sem. zakaj bi se na ženske pritiskalo, da moramo
biti v odnosu s kom, da smo nekaj vredne ali da smo zaradi tega videti, kaj pa
jaz vem, kaj.
Ne! Ni mi treba! Nič mi ni treba. Nočem imeti odnosa zaradi
moje bojazni, da bom sama. Nočem imeti odnosa, samo, da ga imam. Ni mi treba,
si pa ga želim. To je pa drugače. Ne rabim ga, da sem srečna. Ampak bi bil lep
dodatek k mojemu sedanjemu življenju.
Ljubek sijoč pristno navihan iskreno igriv vesel dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je čista radost in veselje! Uživajmo ga
zdaj!
ponedeljek, 24. februar 2020
nedelja, 23. februar 2020
Poslušam svoje srce: Točno, točno, taki kot smo!
Poslušam svoje srce: Točno, točno, taki kot smo!: Juhu! Danes pa praznujemo! Juhu! Kako me pa to osreči! Saj vem! Sonce. pa kava! V postelji, seveda! Malo pa se je treba (be...
Točno, točno, taki kot smo!
Juhu!
Danes pa praznujemo!
Juhu!
Kako me pa to osreči!
Saj vem!
Sonce. pa kava! V postelji, seveda! Malo pa se je treba (beri
nujno je) razvajati.
Zdaj pa naprej!
Kaj me sploh tako navdušuje?
Malo sem bila v megli. Vsaj namišljeni. Kar ni mi bilo! Nič kaj!
Saj sem uživala v malenkostih, ampak ni bilo tisto pravo! Nekaj sem si
domišljala, da moram, pa nisem, pa sem se zelo slabo počutila. Zato sem nehala
s tem!
Vem, da če bi imela popolno zaupanje v Vesolje, Ljubezen,
boga, višjo silo, notranje vodstvo, intuicijo, dušo… (zdaj pa mi je že zmanjkalo
besed za najboljše v meni, kar se želi izraziti skozi mene), no če bi res imela
zaupanje, bi vse prepustila in našla lepoto in srečo v tem trenutku. Ne bi
skrbela, kaj bo in kaj je bilo in zakaj ni bilo. Ni, ker je to izraz najvišje
ljubezni do mene. Je ali je bilo, ker je to najvišji izraz ljubezni do mene!
Uh, to pa vse spremeni. Vse je zame! Pridobivam jasnost, kaj
si pa želim ali sem v svojih najbolj divjih srčnih željah.
Zakaj nas nikoli niso učili, da smo najboljši, točno taki
kot smo. Da če poslušamo svojo naravo, bomo vedeli, kaj je najboljše za nas. Da
lahko dosežemo velike stvari in to pomeni predvsem veličino tega, da delamo,
kar ljubimo, pa vseeno, kar to je. ali je čiščenje, ali strežba, ali prodajalka,
ali cvetličarka ali pesnica ali pisateljica ali voznik ali pek ali
računovodkinja ali odvetnica ali mehanik ali učiteljica ali pač no, res
karkoli, kar si zamislimo in kam nas vodi naše srce. Lahko pa smo malo to, pa
odkrijemo kaj novega in smo potem to. Zakaj pa ne.
Verjetno so nas učili, da smo ovce, ker takrat smo bolj
vodljivi in bolj ubogamo. Ampak ne več!
Ljubek sijoč dan čisto po tvojem okusu!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je čista radost in veselje! Zdaj! Bodimo
samosvoji!
Naročite se na:
Objave (Atom)