Največja pustolovščina je radostna rast!

Kaj sem napisala včeraj!?!

Življenje je drzna pustolovščina ali nič! Opa! Ti pa si upaš!?!!!

Veš kaj! Postala sem taka zapečkarica. Saj grem rada ven! Ampak doma! To pa je tisto pravo! To pa je tisti užitek, polnost, veselje, unikatnost!

Ahhhhhh!

Seveda sem takoj za akcijo, če me pokličejo! Ampak biti doma, to pa je svetišče! Res! Ni lepšega! Vdim, da bolj, kot se umirjam, bolj postajam pristna, bolj si dovolim zares poslušati sebe. Nič ni več tega, kam se hodi in kaj je popularno. Razen za kavarne. Kje imajo dobro vegansko kavo!? To pa ja! In klepet iz srca. Ni lepšega!

Pa saj rada potujem, to je pustolovščina. To je nekaj za mojo dušo.

Ampak doma je le doma.

Zdaj načrtujem malo snega. Pa tako, da bom sploh vedela, da je bila zima. Ali, da še je zima. Vsaj sankanje, če ne kaj drugega. Tudi to je neke vrste pustolovščina.

Zdaj mi je tudi pustolovščina sestavljanje sestavljanke. Čisto malo še imam. Mogoče dvesto kosov! Saj vem! Od tisoč petsto. Dobro mi gre. No, mogoče še jih je dvesto petdeset. Ali pa tristo! Ampak slika napreduje! Imela pa sem tudi pomoč. To pa je bilo še najlepše.

No, torej pustolovščina in jaz. rada jo imam. Diši mi. Ampak diši mi tudi biti doma in uživati v mojem gnezdu z ljubim ali sama. Tako je to.

Ljubek sijoč pristen srčkano unikatno pocukrano lep dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Največja pustolovščina je radostna rast!