Poletne nevihte pozimi!

Hej, kako je super, ko dežuje. Prav rada imam ta ritem, ki se upočasni. Tako rada imam polnost in veselje in radost počasnosti. Kot bi vse srkala vase, ne pa da zdrvi mimo. Prav uživam v tem. In ne samo to! celo grmi! kot bi imeli poletne nevihte pozimi! Prava božanskost! Prav rada imam to lepoto!

Zdaj je čas za čaj ali kavo. Kaj bi najprej?

Danes sem imela v mislih polno opravkov. Pa jih bom prestavila na bolj pozno. Popoldan. Naj se najprej zlije.

Res imam rada počasne ritme. Ne bi se zaganjala v nekaj, kar ne bi čutila, da je zame. Če je da, je tako takojšen da z navdušenjem. Če pa se moram prepričevati in siliti, pa to ni čisto zame. Res ne.

Pravo razkošje je, da se lahko upočasnim. S hitrostjo proti nič.

Sestavljanke mi gredno odlično. Samo še kakih sto ali sto petdeset še jih imam. Tako od ocene. Seveda jih je vse skupaj tisoč petsto. No, vsaj upam!

Zabavno je biti pristnost. Lahko sem vse, kar sem si kdajkoli želela. Samo upati si moram!

Tudi, če je v počasnih ritmih, je pomikanje v pravo smer ključno. Zato je pomemben prvi korak, ker odloča, v katero smer grem!

Ljubek sijoč pristen nagajivo lep počasen dan poln lepot!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je polnost in živost v vseh pogledih. Radost! Zdaj jo živim!