Nekaj drobcenih kapljic je že padlo na ekran. Čisto majhnih…
Drevo je vedno bolj šumelo med pisanjem. Sonce se je počasi skrilo. Mislila sem
si, da je samo vreme malo bolj oblačno. Nič zato. Saj imam jaknico zraven. Pa sem
kar naprej pisala! Dokler res ni bilo več nikogar okoli. Natakar je z neverjetno
hitrostjo zbiral kariraste blazinice s stolov. Drevo je bilo res dobro zavetje!
Najprej je bilo tako, da sem prišla. Prostor je bil samo v
zadnji vrsti, najbolj oddaljeni od reke. Dobro, no, za zdaj bo ta mizica vredu.
V trenutku, ko se je sprostila miza z razgledom pod krošnji velikega drevesa,
sem že bila tam! Računalnik sem samo prepognila, dala vmes očala in telefon kot
veliki sendvič. To sem dala pod roko. V eni roki kava, v drugi voda. Nisem niti
vedela, da se lahko tako hitro spravim. Ko sem že stala, sta bila dva
zaljubljenca. Izgledalo je, da sta namenjena naravnost proti vip mizi… Ne! Ne k
moji mizi! zdaj ko imam vse tako spakirano v sekundi dvajset! Potem sta samo
šla mimo… dobro. Zame!
Imela sem neke prijetne opravke v mestu. Potem sem se želela
povabiti na kavo nekam. V centru ne bi šla… grem k Dravi. Tam mi je vedno
ljubko… Tako sem kolo parkirala ulico, ki je vzporedna, da ga potem ne rabim
vleči po bregcu.
Sredi mojega uživanja niti nisem resno jemala dežja. Pa saj
ni bil niti napovedan. (tako se mi zdi. Sicer pa sploh ne poslušam vremenskih napovedi.
Ali poročil… Sončno je bilo, ko sem šla od doma. tako bi naj ostalo saj tri ure…
ali štiri… Ampak ne! Vreme je samosvoje! (To mi je izjemna lastnost! Všeč mi je!))
To ni bil rahel pršič! Naliv je bil! Zakaj nisem šla z
avtom!? Samo vse sem pospravila na najbolj pred dežjem dostopno točko. Si poiskala
ključe. Se odpravila po bregecu do kolesa. In uživala v vožnji s kolesom. Kapljice
so bile vsepovsod na očalih. Ampak sem vsaj imela čelado! presenetljivo hitro
sem bila doma. takoj sem si naredila kopel. Treba je naprej uživati!
Ljubek pristen dan!
Cmok! Cmok!
Ljubek pristen dan!
Cmok! Cmok!
P.S.: Poslušaj svoje srce!!!
