Ne ena! Dve!

Kako lepa mavrica je bila! Dvojna! Pod prvim obokom je bilo, kot bi se samo nebo bolj potemnilo, na vrhu pa je še bil en lok! Najlepše pa je bilo, da sem videla od enega konca do drugega! Kako je to bilo čudovito! Fascinantno! Celo mavrico sem videla! Čista popolnost! Razkošje! Najlepše barve na nebu!

Lepo mi je biti tukaj. Zdaj. V tem času. Lahko se svobodno izražam. Lahko sem pristna. Privilegij!

Poslušala sem, da si ženske nič ne privoščimo zase! Najprej vsi drugi! Ampak ni treba, da je tako! Danes si bom privoščila mojo najljubšo kavico! Šla bom v čisto novo kavarnico, ki ima tako lepi vrt. Za nagrado. Za praznovanje! Za pozdrav pomladi. Sploh ne vem, zakaj potrebujem toliko utemeljevanja. Šla bom! Pa pika! Ker lahko! In ker si želim!

Kaj ni to čisto dovolj, da si želim? Preko zadostno opravičilo. Pa zakaj tako čuden besede skupaj zlagam? Utemeljevanja. Opravičilo. Zadostno. Kot da se počutim krivo, če si kaj privoščim! Ne! To, da se povabim na kavo, je komaj začetek! (Minimum!)

Speti bi rada kam odpotovala. Na duhovni vikend. Zase. Na duhovni teden. Le zase! Tako, da sem malo stran od vsega in da se povežem s sabo. Še bolj!

Spomnim se, ko smo imele že zelo dolgo časa nazaj, več kot petnajst let je že od tega, ženske večere. Zabavno je bilo. Vedno smo se naučile kaj pristnega. Prostor za pozitivno in unikatno. Pogrešam te pogovore. Za radostno rast. Razvajanja, ki smo si jih skupaj privoščile. Delavnice. Predvsem pa redne tedenske pogovore. Lepo je bilo. Zakaj si zdaj ne bi ustvarila kaj tako lepega in bogatega? To pa mi je bogatilo dušo!

Danes se razvajam, ko imam vazo živo rdečih rož na mizi. Pijem kavo s smetano. Pogled imam na čudovita drevesa in puhaste bele oblačke na jasno modrem nebu. Lepo je. Krasota! Tako je lepo, da je že skoraj kič!

Ljubek pristen dan, moje drage, moji dragi!

Cmok! Cmok!

P.S.: Življenje je čarobno in magično! Čutiš to mavrico v srcu? KUD Dobreč in Oto Pestner - Vse je lepše, ker te ljubim (https://www.youtube.com/watch?v=Z7HrfgqqaZ4)