sobota, 7. marec 2020
Cmok! Cmok! Cmok!
Uh!
Kak je super!
Poetičnost se v meni prebuja kot pomlad. čeprav sredi zime.
Ni vse zima, kar piše ali bi morala biti, ker pač ni. Toplo je
kot pomladi. Zvončki cvetijo. Žafrani se odpirajo. Norice cvetijo. Pa še lapuh
sem videla, da cveti. Dobro!
Prav tako se počutim sama! samo k cvetenju. Soncu.
Vsa narava v meni se želi izraziti skozi mene, zacveteti. Zakaj
ne bi poslušala tega notranjega ritma, ki je samo zame? Tako kot roža ve, točno
kdaj cveteti, tako ve narava v meni. Roža nikogar ne sprašuje neumnosti? Pa kdaj
naj odprem cvet? Pa kako naj iz popka naredim cvet? Pa kako bom to naredila? Pa
enega po enega, ali vse naenkrat? Ne sprašuje se ali naj naredi rdeče cvetove
ali pikaste ali nežno bele z roza pikicami! Vse take neumnosti so odveč! Zato,
ker samo sledi svoji naravi!
Seveda jo imamo mi tudi v sebi.
Jaz vem, da jo imam. Pride zima, ko je vse bolj umirjeno,
dnevi so kratki in se želim samo zabubiti. Včasih je v povezavi z letnimi časi,
včasih pa ima čisto svoj ritem!
Pride pa čas, ko želim biti cvetoča, skakati do stropa od
navdušenja, sem klepetava in navdušena nad vsako malenkostjo!
Zdaj me navdušuje šopek rož na mizi v kuhinji. Seveda sem si
kupila novo vazo. V srebrni barvi, ki tako lepo odseva svetlobo! Prav velika
je! pravo veselje! Šopek je bil ovenel, cveti so bili zaprti, ampak me je
vseeno pritegnil! Če bi ga videli zdaj! cvet pri cvetu. Spremenil se je v
cvetočo kroglo! Kako sem vesela, da sem vzela ravno ta šopek! To me osrečuje! In
sledenje svoji naravi!
Ljubek sijoč pristen ljubeč iskren zabaven igriv dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Pristnost mi je tako razsvetlila pot. Naj sonce posije
tudi k tebi. Čas je!
P.P.S.: Navdih, da živite svoje sanje... https://youtu.be/F8WfAdgjQwA
P.P.S.: Navdih, da živite svoje sanje... https://youtu.be/F8WfAdgjQwA
petek, 6. marec 2020
Poslušam svoje srce: Pa res! Iz srca!
Poslušam svoje srce: Pa res! Iz srca!: Cenim, da lahko pišem. Saj vem. To pač rada delam. Kaj pa ti rada – rad počneš? Meni prav mine čas. Prav potopim se noter. Čas pa kar beži. ...
Pa res! Iz srca!
Cenim, da lahko pišem. Saj vem. To pač rada delam. Kaj pa ti
rada – rad počneš? Meni prav mine čas. Prav potopim se noter. Čas pa kar beži.
Je pa res, da ko pa mi ni ali ko se počutim manj kot dobro,
pa se izogibam pisanja kot bi imelo kugo. Nočem in ne morem. To je dobro. saj
niti nočem jamrati. Čeprav nezavedno jamram. Verjetno, kar veliko. Tako iz
navade.
Pa ni treba, da je tako!
Boljše, da sem tiho, če nimam kaj lepega za povedati. Ata je
imel prav! Čeprav je to bila interna šala. Samo utišati smo koga želeli. Ali pa
je bilo malo drugače. Boljše, da si tiho, če nimaš kaj pametnega povedati. Problem
je bil, ker smo bili sami pametni. Vedno smo imeli kaj dobrega za povedati.
Zabavno je bilo.
Zabavno je bilo.
Zdaj pa ta vojna med možgani in srcem. Možgani lahko
pomagajo srcu, da se uresniči. Lahko delam, kar ljubim in sem vseeno pametna. Ni
treba, da je ali – ali. Ni treba, da kaj izključim. Ni!
No, pa da vidimo, kam ta pustolovščina pelje!
Ne pišem iz trebuha, kot bi rekel Partljič, tudi jaz pišem
iz srca – ne iz glave! Pa da vidimo to noro dobro pustolovščino!
Ljubek sijoč pristen dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je čisto tvoje. Poslušaj svoje srce.
P.P.S.: Navdih... https://youtu.be/Qa0tbozXcVs
četrtek, 5. marec 2020
Poslušam svoje srce: Pesem postaja čipkasta...
Poslušam svoje srce: Pesem postaja čipkasta...: Kaj se kaj dogaja? Poetičnost. Tako ljubim besede in njihove besede v ozadju. Včasih očitno navržene v obraz, včasih pa nežno zaplet...
Pesem postaja čipkasta...
Kaj se kaj dogaja?
Poetičnost.
Tako ljubim besede in njihove besede v ozadju. Včasih očitno
navržene v obraz, včasih pa nežno zapletene, s pomenom, ki prodre počasi pod
kožo. Pomen se razkrije čisto nalahno. Z občutkom.
To vse tako bogati moj svet.
Navdihuje me metaforičnost Alenke Rebula in trubadurstvo in
romantičnost Ferija Lainščka. Prava kombinacija.
Prav vesela sem, da sem ju danes ponovno povabila v moj
svet.
Vsi smo pesem. Ustvarjamo vsak dan nove verze. Lahko se
rimajo, lahko imajo skrite pomene, ki se razkrijejo šele veliko kasneje. Nastaja
pa mojstrovina. Dotikanje srca in duše. Nevidno čarobno postaja otipljivo.
Duša uživa v teh odtenkih dneva.
Zunaj tako lepo dežuje. Še celo kaplje dežja imajo svoj
ritem, svoj zven, svoje rime.
Rada prisluhnem lepoti tega dneva. Vse mi je znano, pa
vseeno je čisto novo in čarobno, ko znova prisluhnem v čudenju lepote vsega
prisotnega. Samo malo pozotnosti namenim, samo malo se ustavim… pa je
poetičnost otipljiva kot beli razprti cvetovi v vazi.
Ljubek pristen srečen lep dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je pesem. Plešimo po svoje.
P.P.S.: Malo navdiha... priporočam! https://youtu.be/9QRKWz1H9jc
P.S.: Življenje je pesem. Plešimo po svoje.
P.P.S.: Malo navdiha... priporočam! https://youtu.be/9QRKWz1H9jc
sreda, 4. marec 2020
Prioriteta
Če bi te vprašala, kaj je tvoja največja prioriteta v
življenju?
Karkoli je, je tvoja.
Mislim, da so me narobe učili.
Ni denar. Niso dobrine. Ni to, kar imam za pokazati. Hišo. Avto.
Materialno.
Saj so vedno rekli, samo, da si ti srečna. Samo ne vem, če
so mislili tako.
Pa zakaj se sploh ukvarjam s preteklostjo? Ni več pomembna.
Zdaj sem sama odgovorna za svoje življenje.
Moja prioriteta je sreča. Če lahko delam, kar ljubim in
ljubim, kar delam, so zame nebesa. Zdaj si jih ustvarjam.
Nekje sem včeraj slišala, da bi se raje jokal v Ferrariju,
kot bil srečen v stari kripi.
Ferrari so moje sanje. Ampak raje sem srečna v stari kripi. Vem,
neka nostalgija me daje. Ali pa samo to prepričanje, da nisem prišla zbirati
stvari, ki jih tako ob smrti ne bom mogla vzeti s sabo. Mojo dušo pa bogatijo
doživetja. To pa verjetno bom vzela s sabo. Ali pa tudi ne. Vseeno. Zdaj mi to
bogati življenje.
Zdaj pa, če pogledam, da sem optimistična. Kar priznam.
vedno sem imela malega anglečka v sebi, ki pa je rekel, kaj pa če gre? Kaj pa
tudi če ne gre, pa je tako dobro.
Verjamem, da je sreča lažje dosegljiva, kot se zdi. sploh,
ko sem si včeraj naredila kopel v vodi s soljo, pa zdaj pijem kavo s penicami.
Prav čutim srečo. Prav otipljiva postaja. Zares! Čarobnost!
Ljubek sijoč pristen srečen nagajivo lep dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je tukaj zate. Zdaj. Vse se je zarotilo, da
ti pomaga.
P.P.S.: Malo navdiha... priporočam! https://youtu.be/2wL8kkPuRVg
P.P.S.: Malo navdiha... priporočam! https://youtu.be/2wL8kkPuRVg
torek, 3. marec 2020
Pa ni treba! Res ne! Komplicirati!
Lahko pišem redkobesedno?
Zgoščeno. Uravnoteženo. Zanimivo.
Vse je na nek način življenja.
Včasih se motam in zavijam in zapletam okoli neke stvari. Stvarce.
Povej, kot je.
Bodi direktna.
Dobro!
Brez nepotrebnega zapletanja. Brez premlevanja in opravičevanja
in razglabljanja. To je miselno – nič. Samo še bolj zapletem vse skupaj.
Sem to, kdo sem.
Dobro, tako lahko začnemo.
In vedno bolj uživam v tem, kdo sem.
Ni treba komplicirati.
Zdaj pa mogoče malo bolj zanimiv del. Drama.
Tudi, če sem zdaj in sem vedno bolj pristni del sebe. Sem.
Jaz sem to, kdo sem. Tudi, če nihče ne razume. Tudi, če nikomur ni nič jasno. Nič!
Vseeno sem, kdo sem.
To je tako, kot bi nekdo lipi dajal navodila, kako naj
požene cvete vrtnice. Pa rdeči naj bodo. In seveda dišeči. Po malinah. In vrtnicah.
Pa tako ja ne gre!
Zgodil se je incident. Bilo mi je vsega dovolj. Vse mi je že
preseglo prag vzdržnosti. Vedno sem bila pridna in ugledna in vzorna. Prijaznost
pa je tako moja narava. Potem pa so bile grde besede. Ena grda beseda, ki se je
ponavljala. Pa to sploh nisem jaz.
Tako zavzeto sem igrala to pridno žensko, deklico, punčko od
nekdaj, da sem jo ponotranjila. Tako me je prizadelo, ko nisem bila videna
tako. Pa saj to nisem jaz!
Nisem pridna, ugledna, vzorna ženska. Samo jaz sem. To je
dovolj za to življenje. Samo učim se dopuščati ljubezni, ki je že v meni, da
pride na površje. Tako je!
To sem jaz. Celovita nepopolna oseba.
Prijavila sem se za to življenje. Zdaj pa ga lahko živim po
svoje. To je ves namen!
Ljubek sijoč pristen iskreno nagajiv radosten prepleten z
ljubeznijo dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je čista popolnost. Vse se prepleta v pravo
smer!
P.P.S.: Malo navdiha... priporočam! https://youtu.be/9QRKWz1H9jc
P.P.S.: Malo navdiha... priporočam! https://youtu.be/9QRKWz1H9jc
Poslušam svoje srce: V mojem obdobju...
Poslušam svoje srce: V mojem obdobju...: Kam mine ta čas? Skoraj bo že zime konec? Skoraj imam občutek, da mi polzi skozi roke. Veliko ustvarim. Rada bi še več. Nekaj bi ...
ponedeljek, 2. marec 2020
Poslušam svoje srce: Sebično! Do konca!
Poslušam svoje srce: Sebično! Do konca!: Kaj smo kaj egocentrični danes? Prav je tako! Kdo bo pa drugi mislil na mene, če ne jaz sama? Kdo pa bo drugi polagal pozornost n...
V mojem obdobju...
Kam mine ta čas?
Skoraj bo že zime konec?
Skoraj imam občutek, da mi polzi skozi roke. Veliko ustvarim.
Rada bi še več.
Nekaj bi še samo napisala.
Egoizem.
Kako si egoistična!
To je nekaj, kar ti reče nekdo, ko bi rad, da narediš kaj po
njegovo. Kdo je potem egoist?
Malo me je to pretreslo. Saj ne!
Ampak sem začela razmišljati o tem. Bolj in bolj!
Ženske smo po naravi nesebične. Rade dajemo ljubezen. Prav čutimo,
kdo kaj rabi. To nam je v naravi.
Zdaj pa je čas v mojem obdobju, ko bom bolj začela slediti
svojim sanjam. Sin odrašča. Je že kar velik. Skoraj glavo večji od mene. Zdaj
se dela ta prostor, ko imam več časa. za uresničevanje sebe. Za sebičnost.
To dobro dene.
Seveda se ne mislim preseliti na otok in vse zapustiti, kar
imam tukaj. Rada sem tukaj. Niti ne mislim izginiti, če me bo potreboval in me
potrebuje sem tu.
Nastaja pa nova soba, kamrica, kjer lahko nastajam.
In če bi se znova vprašala, kaj si želim postati, ko bom
velika, mislim, da zdaj kot kdajkoli prej bolj vem, kar si želim.
Leta prinesejo zrelost. Ali poglobljene. Čeprav sem slišala
od pisca komedij, da kdo je bil butec v šoli, je še vedno.
Očitno je potrebno nekaj notranjega klica, ki te vseeno
kliče k pravi naravi.
Tega pa imam na pretek. Vedno sem bila radovedna. In ta
radovednost poteši mojo notranjo naravo po rasti. Postajam bolj srčna in
pristna. Zase.
Ljubek pristen srčkan pisan srečen unikaten zabaven lahkoten
nagajiv dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je čista radost in polnost. Bodimo danes
sočutni do sebe in bodimo radi to kdo smo. Vsi drugi so že res zasedeni! To je
dobro!
nedelja, 1. marec 2020
Sebično! Do konca!
Kaj smo kaj egocentrični danes?
Prav je tako!
Prav je tako!
Kdo bo pa drugi mislil na mene, če ne jaz sama?
Kdo pa bo drugi polagal pozornost na moja doživljanja,
dojemanja, če ne jaz sama?
Sem za sebičnost. Vedno.
Kako sploh lahko kaj damo drugemu, če ne damo sebi? Če
nimamo kaj dati? Kako lahko s praznim srcem dajem?
Samo, ko sama sem lepota, ljubezen, povezanost s tem, kar je
dobro, kar je prav in je zame, potem imam komaj kaj dati. Tako je in točno
tako.
Prav uživam v tem, kdo sem. in v svoji sebičnosti. In to
vedno bolj. Mislim, da so kriva tudi leta. Zdaj si upam. Prej pa sem bila
kameleon. Me želiš modro, dobro, bom modra, mogoče bi rdečo danes, bom rdeča… v
sebi pa sem čutila praznino in jezo. Dozdevalo se mi je, da se samo jaz
prilagajam.
No, ampak to je mimo.
Preteklost me več ne rabi. Prihodnost pa me. Preteklost je
zaključena. V meni je utrdila, zdaj zares, da je dobro biti sebična, samosvoja.
To je ogenj pristnosti, ljubezni, ki mi daje smisel življenju.
Kdo pa bom, če ne jaz sama. Vsi ostali so že zasedeni. Po navdihu. Oscar Wilde je bil to!
Želim pa si jemati zgled po veličastnih, modrih, intuitivnih
ljudeh. To je moj navdih danes.
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je radost in polnost v vseh pogledih! Čutiš,
kako se sreča zgoščuje okoli tebe? To je pristnost in sebičnost! Najbolj pa
ljubezen do sebe!
Naročite se na:
Objave (Atom)