Pesem postaja čipkasta...

Kaj se kaj dogaja?

Poetičnost.

Tako ljubim besede in njihove besede v ozadju. Včasih očitno navržene v obraz, včasih pa nežno zapletene, s pomenom, ki prodre počasi pod kožo. Pomen se razkrije čisto nalahno. Z občutkom.

To vse tako bogati moj svet.

Navdihuje me metaforičnost Alenke Rebula in trubadurstvo in romantičnost Ferija Lainščka. Prava kombinacija.

Prav vesela sem, da sem ju danes ponovno povabila v moj svet.

Vsi smo pesem. Ustvarjamo vsak dan nove verze. Lahko se rimajo, lahko imajo skrite pomene, ki se razkrijejo šele veliko kasneje. Nastaja pa mojstrovina. Dotikanje srca in duše. Nevidno čarobno postaja otipljivo.

Duša uživa v teh odtenkih dneva.

Zunaj tako lepo dežuje. Še celo kaplje dežja imajo svoj ritem, svoj zven, svoje rime.

Rada prisluhnem lepoti tega dneva. Vse mi je znano, pa vseeno je čisto novo in čarobno, ko znova prisluhnem v čudenju lepote vsega prisotnega. Samo malo pozotnosti namenim, samo malo se ustavim… pa je poetičnost otipljiva kot beli razprti cvetovi v vazi.

Ljubek pristen srečen lep dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je pesem. Plešimo po svoje.

P.P.S.: Malo navdiha... priporočam! https://youtu.be/9QRKWz1H9jc