Cenim, da lahko pišem. Saj vem. To pač rada delam. Kaj pa ti
rada – rad počneš? Meni prav mine čas. Prav potopim se noter. Čas pa kar beži.
Je pa res, da ko pa mi ni ali ko se počutim manj kot dobro,
pa se izogibam pisanja kot bi imelo kugo. Nočem in ne morem. To je dobro. saj
niti nočem jamrati. Čeprav nezavedno jamram. Verjetno, kar veliko. Tako iz
navade.
Pa ni treba, da je tako!
Boljše, da sem tiho, če nimam kaj lepega za povedati. Ata je
imel prav! Čeprav je to bila interna šala. Samo utišati smo koga želeli. Ali pa
je bilo malo drugače. Boljše, da si tiho, če nimaš kaj pametnega povedati. Problem
je bil, ker smo bili sami pametni. Vedno smo imeli kaj dobrega za povedati.
Zabavno je bilo.
Zabavno je bilo.
Zdaj pa ta vojna med možgani in srcem. Možgani lahko
pomagajo srcu, da se uresniči. Lahko delam, kar ljubim in sem vseeno pametna. Ni
treba, da je ali – ali. Ni treba, da kaj izključim. Ni!
No, pa da vidimo, kam ta pustolovščina pelje!
Ne pišem iz trebuha, kot bi rekel Partljič, tudi jaz pišem
iz srca – ne iz glave! Pa da vidimo to noro dobro pustolovščino!
Ljubek sijoč pristen dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je čisto tvoje. Poslušaj svoje srce.
P.P.S.: Navdih... https://youtu.be/Qa0tbozXcVs
Ni komentarjev:
Objavite komentar