V mojem obdobju...

Kam mine ta čas?

Skoraj bo že zime konec?

Skoraj imam občutek, da mi polzi skozi roke. Veliko ustvarim. Rada bi še več.

Nekaj bi še samo napisala.

Egoizem.

Kako si egoistična!

To je nekaj, kar ti reče nekdo, ko bi rad, da narediš kaj po njegovo. Kdo je potem egoist?

Malo me je to pretreslo. Saj ne!

Ampak sem začela razmišljati o tem. Bolj in bolj!

Ženske smo po naravi nesebične. Rade dajemo ljubezen. Prav čutimo, kdo kaj rabi. To nam je v naravi.

Zdaj pa je čas v mojem obdobju, ko bom bolj začela slediti svojim sanjam. Sin odrašča. Je že kar velik. Skoraj glavo večji od mene. Zdaj se dela ta prostor, ko imam več časa. za uresničevanje sebe. Za sebičnost.

To dobro dene.

Seveda se ne mislim preseliti na otok in vse zapustiti, kar imam tukaj. Rada sem tukaj. Niti ne mislim izginiti, če me bo potreboval in me potrebuje sem tu.

Nastaja pa nova soba, kamrica, kjer lahko nastajam.

In če bi se znova vprašala, kaj si želim postati, ko bom velika, mislim, da zdaj kot kdajkoli prej bolj vem, kar si želim.

Leta prinesejo zrelost. Ali poglobljene. Čeprav sem slišala od pisca komedij, da kdo je bil butec v šoli, je še vedno.

Očitno je potrebno nekaj notranjega klica, ki te vseeno kliče k pravi naravi.

Tega pa imam na pretek. Vedno sem bila radovedna. In ta radovednost poteši mojo notranjo naravo po rasti. Postajam bolj srčna in pristna. Zase.

Ljubek pristen srčkan pisan srečen unikaten zabaven lahkoten nagajiv dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čista radost in polnost. Bodimo danes sočutni do sebe in bodimo radi to kdo smo. Vsi drugi so že res zasedeni! To je dobro!