Jakna in še rdeča bunda z muco...

Obožujem sarmo! Čeprav vegi, je odlična. No, saj zaradi tega je fantastična, ker druge tako ne bi niti jedla. Kako paše nekaj toplega zvečer! Samo zagrejem si jo in njami, njami!

Danes sva bila s sinom malo preveč nagajiva. Ni se mi zdelo tako, dokler nisem padla naravnost s sedežne na tla. Nisem mogla verjeti. Kar obležala sem... Prej se še mi je zdelo zelo igrivo in smešno. No potem pa sva oba ležala na tleh in se še kar dalje žgečkala. Ko sem hotela pobegniti kot črv, nisem nikamor prišla. Tla so spolzka in me je sin vedno nazaj potegnil. Sploh ne vem, kako mi je uspelo pobegniti…

Včeraj mi je sodelavec za hec skril bundo pod neke stvari v škatli. Avto sem imela parkiran blizu. Hitro sem letela do njega kar v jopci. Ob polnoči… Malo sem jo iskala. Malo. No pa me je čakala danes v jedilnici. Smejali smo se pa tudi malo na ta račun, da bo moral šefico on poklicati, če bom zbolela… Sem pa danes imela zato jakno in bundo! Mraz je mraz! Ampak danes ne!

Jutri pa praznovanje. Ati ima rojstni dan. Ali pa pojutrišnjem. Praznujemo kar dva dni skupaj, ker ima napisano devetega  petnajst minut čez polnoči. V resnici pa je bilo osmega. Spomni se… Saj ne, mama mu je povedala. Komaj čakam druženja z našimi! Skupno kosilo in kavica! Jupi! Vohuuuuu!

Božanskost dvojine...

Nekaj čarobnega je v tem, ko mi ljubi skuha kavo. Nama gre sredi polarnega mraza čez cesto na mlekomat, da mi lahko naredi penice, ki jih obožujem. Pripravi toast z luknjo in jajčko na sredi. Dobro zapeče, da je hrustljavo. Samo obrnila sem se v postelji. Niti luč me ni motila, da sem še zadremala za pol ure.

Še bolj čarobno pa je, ko pridem cela premražena k njemu in me odtali. Dobesedno. Ko se me dotakne, naredi kar kššššš… Skoraj da se skadi stran. Moji dnevi v mesecu so in takrat sem še bolj zmrzljiva. Skozi vsako špranjico mi piha noter. Ne pomagajo niti pletene nogavice, rokavice in puli s puloverjem. Gretje je le gretje.

Včeraj so se tako lepo videle zvezde, ko smo se vozili izven mesta. Tudi letalo je letelo nad nami. Bila je temna lepa noč, no bolj popoldne. Garmin nas je peljal na lokacijo blizu, malo previsoko na breg. Smo pa dobro kopali pri obračanju, dokler niso gume prijele. Nabavili pa smo modre žametne kozice za akvarij. Res so lepe barve. Zjutraj sem med najinimi stotinami rdečih kozic videla samo eno modro v mahu. Ko pa sem tako vztrajala pri vodi, se še mi je prišla pokazati ena mini izpod lista. Kako me to osrečuje!

Ampak okus kave je pa božanski, sploh, ker mi jo naredi ljubi. Pa penice preko roba… Mmm… Pijem jo tako počasi, da res uživam v vsakem srku posebej. Pa še iz njegove xxl modre skodelice. Kako razvajanje danes! Obožujem najine kave skupaj! Obožujem najino dvojino! Nebesa! Kissssss!

Vsakodnevna nagajivost po moje...

Včasih dolgo klepetam o ničemer in se hkrati vse "zmenim". To mi vedno daje občutek bližine. Pristnosti. Življenje brez drame. Je kaj novega? Nič. Pri tebi? Nič. Pa mine pol ure kot nič!!! Kako fajn! Še diham. Jaz tudi! Kaj ni življenje prav čarobno…

Nekaj igrivega je v zraku. Nagajivega. Kar žgečka me, grizlja, pika kot mehki snegec na topli koži… Dan je lep kar tako, samo ker je.

Letos si obljubljam, da bom verjela v svojo navadnost. Ali čarobnost. Vsi smo posebni, ker je vsak drugačen. Zato smo vsi običajni. Saj ne rabim ne vem kaj. Lahko samo sijem. Lahko sem pesnica po svoje. Lahko sem slikarka po svoje. Lahko si ustvarjam dneve po svoje. Svobodno. Lahko lahkotno plešem skozi dneve. Si upam? Veličastna sem. Samo, ker sem lahko.

Če bi si delala načrte za letos, bi bili:

1.       Sem srečna.

2.       Sem zdrava.

3.       Sem celovita.

Kaj je malo preveč skromno? Želim si biti bolj blaga do sebe. Se imeti ščepec bolj rada, se v celoti sprejemati. Se potrepljati po rami. Dobro mi gre. Se več smejati. Biti kaj nagajiva (vsaka ura (minuta) brez tega je izgubljena). Notranje sem izpolnjena. Globoko sem ljubljena, točno taka kot sem. Sem v srečnem, pristnem, igrivem odnosu z ljubim.

V resnici si želim, da bi imela več poguma živeti po svoje. You can do it! Yes, I can! Objemček! Še en, za vsak slućaj!!!

Prikupno pogumna...

Lani sem si pa upala! Lase sem si porezala na kratko… Prej sem imela vedno dolge, vsaj do ramen.

Spomnim se, da sem si porezala špice za kaka dva centimetra. Imela sem razcepljene lase. šla sem nekaj po nakupih, zgrabilo me je, da si jih porežem. Ko pa sem to povedala takratnemu fantu, pa je bilo celo alarmno stanje. Zakaj nisem povedala? Zakaj si sploh režem lase! Sploh mu nisem več všeč taka… Dve uri sem se neustavljivo jokala, ker me zdaj nima več tako rad. Preveč. Kake neumnosti sem prenašala!

Letos je bilo drugače. Želela sem si novo frizuro. Naveličana sem bila skozi iste. Fant je kar zapeljal z avtoceste k njegovi frizerki. Naredila mi je kratko gobico. Nisem se mogla navaditi. Zato sem si dala še bolj na kratko. Čisto. 

Že prej sem si želela tako frizuro, pa si nekako nisem upala. Pa kako bi mi to stalo v zrak… Pink ima cel bataljon frizerov. Zdaj pa sem že tako imela kratke lase. Samo malo sem si še jih skrajšala. Tudi mojemu ljubemu ni bila frizura všeč. Zdaj pa sem že toliko modrejša, da mi to ni več tako pomembno. Rekel je, saj ni slabo, samo navaditi se moram.

Če po resnici povem, sem se že tudi te frizure naveličala. Ampak vsaj probala sem jo. Dobro mi stojijo lasje v zrak in všeč sem si z napol irokezo… Dokler mi ne zrastejo nazaj! Pogumno naprej! Cmok, cmok!

Popolno! Aduti...

Včeraj je bil dan kart. Kako sva igrala šnops! Kar naenkrat je sin prišel s predlogom. Dobila sem tri bule, on pa eno. Pa še tisto sem pisala na sladkor v paketku, tako da nimam dokazov… Tako je razmišljal zraven, tako je štel adute, da je bil prav ljubko resen.

Nekaj je na tem, da sem doma. To imam tako rada. V zavetju. V pidžami. Roza s kužki. Jazbečarji.

Včeraj sva sčistila akvarij. Vse se je tako razrastlo kot ponorelo. Tri četrtine ga je bilo zaraščenega. Ribe sploh niso imele prostora plavati. Zdaj se jih vsaj kaj vidi.

Nekaj se spremeni, ko si dam gor rdečo seksi majico, si namažem trepalnice in se našminkam. Čarovnija. Saj sem si všeč razkuštrana tudi, dejansko. Nekaj čarobnega je na tem, ko sem vsa razmrščena, a hkrati luškana, čisto naravna. Malo šminke pa popravi še tako navaden dan. Takoj. V trenutku. Na odlično. Da niti ne omenjam tiste zlate kičaste verižice z rožicami, s svetlečimi kamni, potem pa je že tako perfektno.

Leto se je ravno začelo s to pesmijo: It's got to be perfect (https://www.youtube.com/watch?v=txapREGWHp0). Verjamem v to. Popolnoma. Zakaj bi izbirala nekaj, kar mi ni tako pri srcu? Na razpolago imam oboje. Lahko izbiram. No? Izbiram srečo, ker lahko. Ljubim svoje življenje. Veliko cartanja vsem! Love feels good! Kiss! Kiss!!

Čarobnost od blizu...

Nekaj čarobnega je v sončnem zahodu. Temne veje dreves prekrivajo prelivajoče barve. Luna, ki je tako ozka. Zvezda, ki ji je blizu. Dobra glasba. Vse enkrat zaide. Tudi ta dan. S sabo vzame vse slabo, ker če ne bi se ga nakopičilo preveč.

Včeraj sem se naplesala. Napela. Naskala. Nasmejala.

Veliko sem plesala. Presedela sem mogoče na začetku kako pesem, ko sem kar sama šla plesati. Uživam v gibanju. V ritmu glasbe. Obožujem korake, gibanje rok. Plesala sem z zaprtimi očmi, da sem s celim telesom čutila glasbo. Ljubega je nekaj bolel gleženj, zato je malo plesal zraven. Večinoma pa sem plesala v krogu štirih neznank. dobro smo se ujele. Bilo je najino prvo novo leto skupaj. Lepo mi je bilo z njim. 

Kako uro po novem letu, sem se kaki dve pesmi malo usedla za najino mizo. Kar ni nehal gledati telefona. Poslal je voščila celemu imeniku in potem spet nazaj, ne vem, hvala. Bila sem tako jezna, da niti ni prav opazil, da sem tam. 

Sem pa prej tako uživala v plesu, da sem se ustavila. Prav srkala sem te trenutke vase. Bilo mi je prav toplo pri srcu. To je to. Čutila sem tako ljubezen do vsega.

Oblekla sem se. Želela sem si iti domov. Naplesala sem se. Bila sem jezna na njega. Skoraj čisto pri avtu pa sva srečala kolege. Spet nazaj v glasbo. V gibanje. Še bolj divje. Še volj sem želela občutiti vsak trenutek. Spet sva plesala. Bilo je zabavno. Veliko sva se smejala zraven. Ampak telefon sredi vsega me še vedno moti. To je ful nespoštovanje mojega časa, mene. Če je z mano, naj bo z mano. V resnici. Ne samo prisoten. 

Danes sem se dobila z mojo veliko družino. Moja babica bi imela danes osemdeset let. Zelo cenim vse trenutke, ki sva jih preživeli skupaj. Rada me je imela tako kot sem. Pravzaprav sem bila njena ljubljenka. Vedno smo se dobili pri njej v kuhinji prvega januarja. Po vseh čagah. Res, dobro nam je skuhala. Smejali smo se skupaj. Si pripovedovali norčije. Plesali sredi kuhinje. Obujali spomine na norčije. Bilo je tako sproščeno. Pristno.

Pogrešam jo. Razumela me je. Poslušala me je s srcem. Vzela si je čas zame.

Kot otrok sem vedno šla po šoli k njej. Prebrala sem ji horoskop iz časopisa. Tudi zase. Potem sem gledala knjige o živalih. Ali o rožah. Ali pa sva igrali karte. Še vedno obožujem knjige. Še vedno pogrešam mojo babico.

Tako kot je sonce zašlo danes, je zašlo za njo. Vedno je v mojem srcu. Vem, da je tudi zdaj ob meni. Ima me rada kot me je imela vedno. Vem.

Kako je bilo lepo vsem voščiti, jih objeti, jih videti. Se z njimi hecati. Rada imam mojo družino. Vsak po svoje je čudovito ljubko čuden, a tako dragocen. Tudi jaz. Zato jih imam samo še raje. Vprašali so me, če sem prehlajena, da imam tako hripav glas. Ne, samo včeraj sem si pela glasneje od zvočnikov. Naj bo najlepše, najbolj polno, srečno leto do zdaj, moji ljubi srčki!!!

Cmok! Cmok!