Včasih dolgo klepetam o ničemer in se hkrati vse "zmenim". To
mi vedno daje občutek bližine. Pristnosti. Življenje brez drame. Je kaj novega?
Nič. Pri tebi? Nič. Pa mine pol ure kot nič!!! Kako fajn! Še diham. Jaz tudi! Kaj
ni življenje prav čarobno…
Nekaj igrivega je v zraku. Nagajivega. Kar žgečka me,
grizlja, pika kot mehki snegec na topli koži… Dan je lep kar tako, samo ker je.
Letos si obljubljam, da bom verjela v svojo navadnost. Ali čarobnost.
Vsi smo posebni, ker je vsak drugačen. Zato smo vsi običajni. Saj ne rabim ne
vem kaj. Lahko samo sijem. Lahko sem pesnica po svoje. Lahko sem slikarka po
svoje. Lahko si ustvarjam dneve po svoje. Svobodno. Lahko lahkotno plešem skozi
dneve. Si upam? Veličastna sem. Samo, ker sem lahko.
Če bi si delala načrte za letos, bi bili:
1.
Sem srečna.
2.
Sem zdrava.
3.
Sem celovita.
Kaj je malo preveč skromno? Želim si biti bolj blaga do
sebe. Se imeti ščepec bolj rada, se v celoti sprejemati. Se potrepljati po
rami. Dobro mi gre. Se več smejati. Biti kaj nagajiva (vsaka ura (minuta) brez
tega je izgubljena). Notranje sem izpolnjena. Globoko sem ljubljena, točno taka
kot sem. Sem v srečnem, pristnem, igrivem odnosu z ljubim.
V resnici si želim, da bi imela več poguma živeti po svoje. You
can do it! Yes, I can! Objemček! Še en, za vsak slućaj!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar