Češnja na vrhu...

Nekako mi je vedno tako malo težko to poslavljanje. Od morja. Počasi si vzamem čas. Obljubim mu, da spet pridem. Čimprej. Usedem se kje blizu, da slišim valove. Zaprem oči. Sem samo tam. Tako dragoceni so mi ti zadnji trenutki. Vse to doživetje še želim vsrkati v srce. Del mene je. Za vedno.

Lepo je bilo. Raziskovanje ogromne cerkve. Kje je sploh vhod? Take lepe potke so vodile zadaj. Stopnice okoli. Slišalo se je žensko petje. Ogromna vrata. Notri pa prostranost. Minimalizem. Vse v rdeči opeki. Stene. Strop. Brez kiča. Marijin oltar desno. Edine barve, ki so bile, so bila stekla, ki so upodabljala križev pot. Prižgala sva svečko za ljube in harmonijo. Čisto nepričakovano neobičajna cerkev.

Smeh pri sadni kupi. Dobila sva tako veliko! Preveč sladoleda, tako nisva mogla pojesti. Na vrhu pa je bila tako lepa temno rdeča sočna češnja. Takoj me je spomnila, da je življenje kot sadna kupa, partner na njej pa je češnja. (Jaz bi pa imela sadno kupo samo s češnjami… Spet opomnik, naj sledim svojim sanjam… Zdaj mi je komaj kresnilo. Ampak bolje pozno kot nikoli…)

Ko sva bila na kavi čisto ob morju. V zalivčku. Na vseh mizah so imeli prižgane svečke. Morje je valovalo čisto nežno. Res romantično. zabavno. Vedno znova se je vrgla majhna riba ven: »Glej! Delfin! Delfin! Si ga videl?«

Vse te lučke v ozadju. V daljavi veliko mesto po celi obali. Kot male oranžne pikice, ki dajo slutiti prostranost. Ladje, ki se zibajo skoraj neopazno. Vse te lepe stare vile, ki so naju oba z ljubim prav pritegnile.

Sedenje na terasi. Palme. Labirint pred hotelom. V daljavi pa morje. Topel morski zrak. Vitke ciprese. Zajtrki. Kava. Srček na kavi.

Ravno, ko sva se usedla v avto, pa je bila nevihta. Kar naenkrat velike kaplje! Pobegnila sva zadnji trenutek v zavetje. Potem pa počasi domov. Lep dopust je bil. Nekaj čisto posebnega.

Pogrešala bom morje! Pridem hitro nazaj…

Lep nežen dan! Cmok! Cmok!

P.S.: Elvis Presley - Can't Help Falling In Love (https://www.youtube.com/watch?v=vGJTaP6anOU)

Objem ljubezni oceana...

Kako doživetje… Eno je, ko pogrešam morje in samo razmišljam o tem, kako ga pogrešam.

Kako neverjeten občutek je, ko se zlijem v eno z njim. Ko me objame z vso ljubeznijo oceana. Neskončnostjo. Toplino. Srčnostjo. Polnostjo. Ljubeznijo. Aja, to sem že napisala. Odlično je. Neverjetno. Neponovljivo. Občutek povezanosti. Enosti. Celovitosti.

Prvi skok v morje.

Včeraj me je samo rahlo pobožalo s konicami prstov. Samo dalo mi je slutiti njegovo veličino. Danes pa me je posrkalo vase. Z vsem srcem. Z vsem. Turkiznostjo. Globinami malo temnejše modre!

Z ljubim sva odkrila po naključju odlično plažo. S senčko. S kamni. Z raziskovalnimi projekti – skalami – za ljubega, ki se neverjetno rad potaplja. Najlepše pa še je bilo, da je bilo tam polno drevo ringlojev. Čisto zrelih. Bio. Natur. Od rdečkastih, do rumenkastih. Pa dva udomačena galeba. Nič gužve. Nič gnetenja z brisačami in ležalkami. Odlično.

Potem pa skok.

Dotik.

Vsa noter. Neverjetno hladen občutek, ki se spremeni v vznemirjenje. Spet sem tukaj. Nikoli ne morem brez tebe. Res ne.

Ta zrak. Petje škržatov. Galebov v daljavi.

Že zdaj, ko pišem na terasi hotela, samo vidim morje v daljavi, čutim ta topel zrak na koži. Nepopisljivo je. Obožujem z vsako pikico telesa, duše, vsega, kar sem.

Poetičnost. Mesta. Zgodovinske stavbe.

Spodaj je bila betonska plaža, zato sva šla raziskovati dalje. Res. Neobičajno. Ampak se je izplačalo. Odkriva sva vse zanimive plaže blizu in daleč. Spontanost naju daleč pripelje.

Imela sva kosilo čisto ob morju. Fantastično je bilo. Lignji so bili okusni.

Potem pa skok v morje. Osvežitev, ki je še prijala bolj kot sladoled prej.

Pa potapljanje skupaj. Kako ogromno sipo sva videla. Neverjetno. Čas se je ustavil, ko se je peljala mimo, valovila je mimo. Spreminjala je barve. Neverjetno je bilo. Izjemno. Doživetje. Mislim, da sem kar dihati pozabila. Kako lepi ježki. Ogromni. Vijolični z belimi konicami. Ribe. S črto na koncu repa. Cela jata ribic, ki so plavale z mano. Ali jaz z njimi. Počasi so se mi umikale. Ali se mi približevale. Bila sem del jate, ki so se srebrno svetile. Vmes pa je priplavala kakšna večja riba.

Odlični večerja. Hobotnica v solati. Lignji in školjke. Okusno. Morsko. Moj prvi izbor, ki ga je vseeno predlagal ljubi… sva se ustavila ob plaži. Čisto blizu ceste. Lepo urejena. Voda je bila hladna, kot bi skočila v izvir. Ali vsaj v Blejsko jezero… bolj ko sem plavala proti globoki, bolj je bila topla. Kaj je tu nekaj narobe. Ponavadi je obratno. Plitvina se prej zagreje. Zato sem kar vztrajala v globoki. Potem pa mi je kar sapo jemalo, ko sem se približevala pristanku in brisači. Morala sem se prav zaviti noter. Se usesti na tople kamne, da sem se zagrela.

Potem sem šla nabirati zbrušene koščke stekla za sina. Ko je bil manjši, sva jih vedno skupaj nabirala v kakšnem zalivu. To me vedno spominja nanj, kako nama je super skupaj. Pa pridem do potočka. Stopim vanj. Voda kristalno čista. Hladna pa kot da je iz zamrzovalnika, ne hladilnika. Planin. Izvirska. Takoj mi je kliknilo. Seveda! Kopala sem se v izvirski vodi, ne morju! Sploh se ne rabim tuširati, ker me je že tako oprala čistost in mraz potoka. Čistega kot kristal. Bom se pa kopala na drugi strani izvira, ker vodo nese v levo…

Ne morem povedati, kakšen božanski občutek sproščenosti je na morju. Obožujem .

Lep morski pozdravček! Cmok! Objem!

Rdeč klobuk... zraven!

Obožujem pakiranje! Kombinacije. Ko vzamem vse,  kar rabim in še kaj zraven. Klobuk z rdečo belimi črtami. Sončna očala. Kremo za sončenje. Japonke. Kovček…

Kot da je praznik! Saj je praznik!

Dobra glasba na glas. Malo poplesavanja zraven in petja.

Sem kaj pozabila? Verjetno nič…

Slušalke za meditacijo. Podlogo za jogo. Na pomolu. Plesne čevlje… nikoli ne veš. Če ne pa samo odvržem čevlje in plešem bosa.

Me že kličejo jutranje kavice. Žuborenje morja. Bolj valovanje. Hlad vode, da me zaziblje vase. Brezskrbno lenarjenje. Večerni sprehodi.

Nekaj čarobnega je v tem pričakovanju. Vznemirjenju.

Vedno nekako zaupam, da bom našla nekaj dobrega. Neko dobro ponudbo. Res pa je, da je težko najti nekaj en dan prej. Vse je bilo zasedeno, sploh ker je konec šole. Kdor išče najde. Tako se je kar naenkrat odprla ponudba. Takoj je bila moja. Usojeni sva si bili! Pa še v tistem kraju, kjer še nikoli nisem bila. Kar je tudi težko, ker sem že veliko videla.

Moja ljubezen morje prihajam!

Moram malo razredčiti prtljago. Vedno preveč zraven vzamem. Saj ni nič narobe. Samo ne da se mi tako težko tovoriti. Grem malo prelistati skozi, kaj lahko brez bolečine ostane doma… Šlo je lažje, kot sem mislila.

Lep fantastičen dan!!! Pusa!

P.S.: Kremo za sončenje še! Elvis Presley: All Shook Up (https://www.youtube.com/watch?v=3rQEbQJx5Bo)

Morje... morje... moje...

Neverjetno morski zrak. Soparca! Končno! Na poti tja je bilo več stojnic s sadjem. Vedno, ko sva se peljala mimo, sem rekla, da še bo katera. Samo, da bi čimprej prišla do moje ljube obale. Seveda sva prej prispela do morja kot do sadja...

Fokus.

Samo priti do morja.

Hotel na lepem hribčku, blizu plaže… ni pomembno! Kje je že to morje!

Morje!

Skoraj že pri vodi, ko naju z ljubim ustavi organizator izletov. Naj se kar pogovarjata. Zdaj, deset metrov od vode, me nihče ne ustavi.

Uh, kako je hladna. Ne, kako je prijetno topla. Valovanje. Nežno. Šumenje. Val, ki se zaleti v beton in se razprši v zrak. Zanimivo. Resnično lepo, morje izjemno mirno. Lepe promenade za sprehajanje. Vsak večer. Neverjetno. Potke prepletene ob morju in po centru mesta. Dogajanju. Stojnicah. Kavarnah. Restavracijah. Od daleč pa se je slišala glasba pevca na obali. Dobra stara dalmatinska glasba...

Koliko ljudi je prišlo uživati! Se sprostiti. Si oddahniti. Res oddih v polnosti. S celim telesom.

Žal mi je kar, da nisem imela kopalk. Šla bi se kopati. Vseeno, če sva prispela tako pozno. Saj je osvetljeno…

Neverjetno lepo zgodovinsko mesto. Neverjetna arhitektura. Vse starinski stil. Same ogromne vile. Neverjetno doživetje. Kamorkoli pogledaš, same zgodovinske hiše. Izjemno.

Hotelček pa na hribčku. Z labirintom spredaj. Res lepo. Pogled na ogromno cerkev.

Pogrešala sem to bližino morja. To čarobnost. To izjemnost. To nežnost in hkrati mogočnost morja. Začetno osvežitev, potem pa toplino. Na drugi strani obzorja pa milijone lučk, ki žarijo oranžkasto. Lep zaliv.

Seveda se nerada sončim. Ampak kje je tu kaj sence? 

To je bila prva misija v tem turističnem obmorskem mestecu. No ja, senca je pod dežnikom. Minimalno. To ne bo zadostovalo. Vidim v daljavi čudovite bore. Tam bi lahko bila v senci. Če ne bi bila cerkev tam… ampak z neprimerljivo senco… Več sreče prihodnjič.

Večer se je zaključil z ogromno sadno kupo z veliko sočno češnjo na vrhu... 

Sočen dan! Cmok! Cmok!