Neverjetno morski zrak. Soparca! Končno! Na poti tja je bilo več stojnic s sadjem. Vedno, ko sva se peljala mimo, sem rekla, da še bo katera. Samo, da bi čimprej prišla do moje ljube obale. Seveda sva prej prispela do morja kot do sadja...
Fokus.
Samo priti do morja.
Hotel na lepem hribčku, blizu plaže… ni pomembno! Kje je že
to morje!
Morje!
Skoraj že pri vodi, ko naju z ljubim ustavi organizator
izletov. Naj se kar pogovarjata. Zdaj, deset metrov od vode, me nihče ne
ustavi.
Uh, kako je hladna. Ne, kako je prijetno topla. Valovanje.
Nežno. Šumenje. Val, ki se zaleti v beton in se razprši v zrak. Zanimivo.
Resnično lepo, morje izjemno mirno. Lepe promenade za sprehajanje. Vsak večer.
Neverjetno. Potke prepletene ob morju in po centru mesta. Dogajanju. Stojnicah.
Kavarnah. Restavracijah. Od daleč pa se je slišala glasba pevca na obali. Dobra stara dalmatinska glasba...
Koliko ljudi je prišlo uživati! Se sprostiti. Si oddahniti.
Res oddih v polnosti. S celim telesom.
Žal mi je kar, da nisem imela kopalk. Šla bi se kopati.
Vseeno, če sva prispela tako pozno. Saj je osvetljeno…
Neverjetno lepo zgodovinsko mesto. Neverjetna arhitektura.
Vse starinski stil. Same ogromne vile. Neverjetno doživetje. Kamorkoli
pogledaš, same zgodovinske hiše. Izjemno.
Hotelček pa na hribčku. Z labirintom spredaj. Res lepo. Pogled
na ogromno cerkev.
Pogrešala sem to bližino morja. To čarobnost. To izjemnost.
To nežnost in hkrati mogočnost morja. Začetno osvežitev, potem pa toplino. Na
drugi strani obzorja pa milijone lučk, ki žarijo oranžkasto. Lep zaliv.
Seveda se nerada sončim. Ampak kje je tu kaj sence?
To je
bila prva misija v tem turističnem obmorskem mestecu. No ja, senca je pod
dežnikom. Minimalno. To ne bo zadostovalo. Vidim v daljavi čudovite bore. Tam
bi lahko bila v senci. Če ne bi bila cerkev tam… ampak z neprimerljivo senco…
Več sreče prihodnjič.
Večer se je zaključil z ogromno sadno kupo z veliko sočno češnjo na vrhu...
Sočen dan! Cmok! Cmok!
Ni komentarjev:
Objavite komentar