Kamen postaja rubin...

Kar čutila sem vznemirjenje! Sestro peljemo do kombija, ker gre z njim na letališče! Kar zraven bi šla! Japonska! Tokio! Kako lepo elegantno se je uredila!  Še zadnji objem. Kako sem jo stisnila! Potem pa slike iz letala nad oblaki. Vsake nove se tako veselim. Pa novi stil! Cvetoče japonsko drevo! Najbolj pa se veselim, da pride domov in mi vse pove. To je vedno tako duhovno potovanje, za dušo. Polno novih doživetij, polno novih razkritij! Komaj čakam!

Zadnje čase je kar vse tako super. Ne vem. Kot da se pomlad prebuja v meni. Vse hrepeni po cvetu. Vse želi cveteti. Vse se želi odpirati. Vse v meni si želi sonca! Moja duša si poje brez razloga. Vsak dan je praznovanje. Navdušena sem. Polna zaleta. Krila imam, čeprav nevidna. Vse je tako lahko. Obožujem to obdobje.

Nastopila je pomlad, čas Ljubimcev.

Ta posoda, narejena iz prahu, postaja vrt;

povsod se oznanjajo nebesa,

da se bo ptica duše dvignila in poletela.

Morje je spet polno biserov,

slano močvirje postaja sladko jezerce,

kamen postaja rubin v rudniku,

telo postaja čista duša.

                                             

                                           Rumi

Še en poet, ki me razume. Kako lahko vse pove tako poetično, smiselno, globoko? Neverjeten je. Berem njega. Zraven pa kar cvrčim od lepote, bogastva globin. En verz lepši od drugega. Čisto moja sorodna duša. Sploh ne moreš biti slabe volje ob njem.

Lep dan poln biserov srca! Cmok! Cmok!

P.S.: Drevo, ki cveti pol belo, pol roza...

Pustolovščina ali štor!?

"Sogeokečevca" sta še iskala, tekla sem naprej do drugega zaklada. Sin je pritekel za mano. Nekaj časa sem še vztrajala. Potem pa sem omagala. Ne morem več! Lahko pa hitro hodim. Sem se že smejala zraven. In zelo hitro hodila. Me je že dohitel. Plezali smo po drevesih. Iskali znamenja. Štore. Korenine… Skrivališča. Dokler jima na pol poti ni čisto padla volja.

Gremo po drugi strani dol, pa še jih poberemo nazaj grede. Seveda. Oba sta že tarnala, kako raje iščeta po mestih. Meni pa je bilo super. No šli smo po bližnjici čez zaraščen gozd. Prišli smo do naslednjega zaklada ob potočku. 

Ljubi je sedel na štoru, gledal v telefon in pravil, da ga on nikjer ne vidi: "Ata na štoru sedi, ko se mama za zaklad bori..." (Iz filma Moj ata socialistični kulak...) 

Kako mi je to bilo hecno. Bom našla to drevo. Rekla sem jima, naj mi pomagata iskati. Nič. Pa sem ga tudi našla! Kako sem bila ponosna! Sin mi je prišel pomagati plezati, ker je bilo ne nekje treh metrih višine. Malo se je držal za tanke vejice. Stopila sem bliže, da mi stopi na ramo. Pretežki je bil. Nekako mu je spodrsnilo in stopil mi je na lice in me podrsal s podplatom po celi roki. Potem pa se vstane ljubi, prime palico in ga dobi dol. Super.

Rada hodim po divjini. Raziskujem. Plezam. Odkrivam. Niso mi zanimive samo uhojene poti. Tako sva si sinom hodila po goščavi. Ljubi pa je hodil po svoje. Čisto je obupal. Odkrila sva globok tolmun z ribico in paglavci. Super je bilo. Potem pa se nama tudi ni več dalo. Našla sva še samo en zakladek. Potem pa je bilo dovolj.

Ni mi jasno, zakaj je treba toliko slabe volje. Kje hodiš? Pa ni vseeno!? Čisto vseeno je. Po želji. Stvar okusa. Ali raje hodiš po cesti ali raziskuješ in se prebijaš skozi divjino. Skozi sem za pustolovščino. Bila pa je tako čisto položna sprehajalna pot.

Divji pustolovski dan! Življenje je fantastično!

Love you all! Cmok! Cmok!

P.S.: Pustolovščina ali štor (telefon...)!?! 

Cvetoča sredi gozda...

Kako je lepo, ko zunaj tako lepo vse cveti! Ob avtocesti se še bolj vse opazi od daleč. Gozd je zelen, vmes pa redko tu pa tam kakšna divja češnja. Samo zato je še lepša in bolj dragocena.

Včeraj sva bila malo pri mami od ljubega na kavi. Kako sproščen je bil klepet in kako smo se pohecali zraven. »Pridi, mala, da te stisnem.« Pa sva tako obe isto mali. Ljubki. Želeli smo si sposoditi prenosni žar, da bi se kje pekli zunaj. Pa ga žal ni bilo doma. Bo pa kdaj drugič priložnost.

Morali smo na hitro spremeniti plane. Radi bi šli malo geocatching, nekaj bi si potem skuhali skupaj. Kot pozno kosilo. Imela sem v načrtu dva zaklada čisto blizu, nakup in kuhanje. Sin je predlagal Ptuj. Ljubi pa je vozil in je potem kar zapeljal proti Slovenski Bistrici.  Bilo je polno zakladkov razprostrtih po gozdu. Super ideja! Obožujem!

Prišli smo do prvega. Nista mi želela pokazati slike. (»Sogeokečevca«…) Tako torej. Spet tekmovalnost, ne bomo iskali kot zavezniki… Seveda sem ga potem jaz našla. Kako sem bila srečna! Drugi je bil malo na desno naprej. Ko smo iskali koordinate, sem pogledala proti ljubemu in je kar poletel čez jarek. Z zaletom in polno hitrostjo. Frrr! To je zagnanost! To cenim!

Našla sem še kar nekaj zakladov. Ljubega je nekaj jezila navigacija. Sin pa je rekel, da imam vedno srečo, da jaz najdem. In sta bila potem tečna. Jaz sem bila polna zanosa in navdušenja. Po gozdu hodimo! V naravi smo! Polno zelenja okoli! To je za mojo dušo. Ljubi pa je vprašal, če gre po avto nazaj, da preveč časa izgubljamo od enega do drugega zakladeka (bilo pa je vedno nekje dve sto metrov narazen.) Ravno ko je to vprašal, cesta ni bila več vozna za avto, ker so bile pregloboke razde vanjo. 

Polno dreves. potem pa med vsemi temi najdi pravo. Ampak še vedno smo jo (sem jo...). Soiskalcema pa je to že počasi šlo na živce. Z vsakim zakladom jima je volja še bolj padla. Meni pa ravno obratno. Vedno boljše mi je postajalo. Jaz bi še do večera ostala, tako fajn mi je bilo!

Cvetoča češnja ne sili drugih dreves okoli, da morajo cveteti. Samo cveti... v svojih najlepših odtenkih!

Lep raziskovalni cvetoči dan!

Vrtnica veličastja... za ljubega

Jutro me je presenetilo s svojo svetlostjo. Počutila sem se kot netopir, ko ga obsveti sonce. Malo sem še mežikala. Ampak kava in veselo pričakovanje vse popravita. Takoj sem se prelevila v sončnico. Vabilo. Zunaj je bil tako blag sončen vzhod. Če povem, zakaj bi še danes podaljšala noč, je prav noro. Dežurala sem. Vsako uro. V igri. Vem. Obsedena. Gotova sem! Prebrala sem nekaj verzov mojega priljubljenega pesnika. Kako mi je polepšal jutro.

O, duša, preveč te skrbi!

Praviš, da sem lepota, sorodna lunini –

zakaj te potem skrbijo lunini cikli in odtekanje let?

Praviš, da sem tvoj izvir strasti,

da te navdušujem in vznemirjam.

Čemu se bojiš tega čudovitega ognja?

                Rumi, Zakladi duše

Meni tako veliko pomenijo dotiki. Stisnem se k ljubemu. Samo leživa objeta in to so zame nebesa. Čutim ga z vsem telesom, srcem, dušo, njegovo veličastnost, lepoto, blagost. Raj na zemlji.

Samo v Srcu lahko dosežeš nebesa.

Vrtnica veličastja lahko zraste samo v Srcu.

Rumi

Večkrat iščem razloge, ali predvidevam, kaj bo vse šlo narobe v ljubezni. (Stare izkušnje. Kot da se lahko obvarujem.) Mogoče pa to… Pa tu ne greva skupaj... Iščem svarilne znake... Zdaj pa sem že bolj pametna. Pa pri ljubezni pamet veliko ne pomaga. To je ogenj, ki me vso prežame. Ne morem se upirati, niti se ne želim. Vsa sem noter. Z vsem srcem. Ljubim. Vedno znova me preseneti moč ljubezni. Samo predam se. Globoko ljubim in sem ljubljena. Zaupam.

Zelo rada bi ga romantično presenetila. On pa jamra kot stara babica. Pa zakaj? Bova šla drugič. Peljala bi ga na neko posebno mesto, ki sem ga slučajno videla. Potem pa sem poizvedela, kje je. Mogoče pa si premisli. Upira pa se tako, kot da ga bom tam na grmadi zažgala. To ga lahko doma, če se še bo dolgo upiral… Saj ne. Preveč mi je pri srcu…

Lep veličasten dan poln ljubezni! Cmok! Cmok!

Žareči zakladi srca...

Včeraj sem šla polna pričakovanja, da gremo skupaj na izlet. Bilo je res sproščeno vzdušje. Veliko smo se smejali in pogovarjali. Tudi o smislu življenja kot človeka tukaj. Rast, širjenje… Izvedela sem kakšen novi vic. Hitro je minilo do Ljubljane.

Zajtrk na poti in postanek na izjemno dobri kavici. Malo igranje iger na telefonu. Veliko smejanja. Žgečkanja. Pogovora. Nagajivosti. Potem pa že samo vznemirjenje, da gremo do tromostovja. Tam mi je bilo vedno lepo. Že zato, ker teče reka spodaj. Potem pa presenečenje. Nekaj novega.

Vedno raziskujemo mesto tudi z igranjem geocatchinga. Pogledala sem si lokacijo. Namig. Zeleno. Nekje pri zelenem mora biti. Znaku? Sotekmovalcema pa sem rekla, da je namig rdeče. Ljubi je bil tako jezen. Kaj pa si ni sam pogledal… Meni pa je bilo tako smešno. Še zdaj mi je, ko se spomnim. Zaklad pa je tako sin našel z lahkoto. Jaz sem še vedno sledila koordinatam. Skoraj bi že plezala po zidu… Kar naenkrat ga je prinesel. Kje!? Kako!? Ljubi se niti podpisati ni hotel v najdbo. Trma. Samo, da sem še jaz večja.

Šli smo v znano gostilo jesti. Tudi zato, ker je tam v bližini skrit zakladek. Naročili smo. Ljubi ga je že našel s hčerko. Zato sva šla midva specialca na lov. Seveda sem imela oblečeno rdečo obleko in čevlje s peto… (Ljubi je bil usklajeno oblečen v rdečo majico. Brez da bi se zmenila... Harmonija... Sinhronost...) Namig: cev in visi. Betonsko cev sva takoj našla. Samo je bila na meji dreves. Pikastih. Smrek. Starih, razvejanih, košatih. Tam skozi sva se morala prebiti. Sem se prebila. Nič. Ni bilo videti zakladka. Sin me je po riti vlekel ven iz gozdička za noge. Tako sva se smejala, kljub temu, da nisva našla zaklada.

Prideva nazaj za mizo. Hrana je že bila pripravljena.

»Kaj sta našla?«

»Seveda, pri cevi.«

»Potem pa nista našla.«

»No, tam blizu.«

»Aja, sta ga videla obešenega na veji.«

Bingo! Sam je povedal! Sin ga je dobro vodil v razkritje. Ujel se je v zanko… Sem ga že brcnila pod mizo. Na veji je! Morava ga še samo vpisati, ker nisva pisala zraven imela.

Bolj ko smo že bili gotovi z jedjo, bolj sem namigovala sinu, naj gre po zaklad. Kazala sem mu, naj spleza gor na smreko, kot veverička. Ni razumel. Potem sem mu rekla, če grem zraven njega na tobogan, pa da morava pisalo zraven vzeti. Pa mi je rekel, kaj te z mano je, da je že prevelik za tobogan. Nikakor, da ga spravim od mize. Smejala pa sva se tako zraven!

»Pa zakaj se smejiva!?« že spet sva se smejala naprej. Spet poskušam z istim zaporedjem. Kazanje veveričke. Nič. Potem ga brcnem pod mizo in mu z očmi nakažem, da greva poiskati zaklad. Nič. Pa res ne bi šel na tobogan? Potem sem morala naravnost povedati. Zdaj pa ni druge, kot da ga res poiščeva in se vpiševa. Iščeva. Spet nič.

Morala sva kar dolgo tam po gozičku plezati, ker se je pokazal ljubi: »Kaj vidva ga še nista našla?«

Še on je pogledal. Ni ga bilo. Potem pa nam je zmanjkalo časa. Pa drugič, zakladek. Mogoče bo šlo lažje brez petk... Največji zakladi mojega življenja pa so

tako moja družina in moj ljubi. To pa je neprecenljivo.

Lep dan poln pravih zakladov srca! 

Cmok! Cmok!

Razkritje po koščkih...

Malo sem bila na trnih, kam me bo ljubi povabil. Pred mano je kazal drugim video, kam me bo peljal. Ko pa sem želela pogledati, je pa umaknil telefon. Ni mi bilo všeč. Jaz si tudi želim videti! To je bilo presenečenje zame... (Očitno je bila hvala drugim, kam greva, bolj pomembna.) Tako da sem že šla s tako mešanim občutkom tja. Saj mi je potem želel povedati in pokazati. Pa naj ostane skrivnost! Nisem vedela, kaj pričakovati. Sumila pa sem, da je nekaj za jesti.

Zjutraj nas je presenetilo ogromno žareče sonce nad meglico. Na poti smo veliko klepetali, tako da je hitro minilo. Šli smo v center Ljubljane. Kako lepo mesto ob rečici! Vedno se rada ustavim ob kipu Prešerna in Julije. Približujemo se. Gledam izložbe. To ni... Pisane visoke zgradbe. Še ni. Še ni... Sladoled… To pa res obožujem! Uuu, s svežim sadjem. Imajo tudi mlečne napitke na osnovi tega sladoleda. Uuuu! Super! Takoj sem se odločila. Moje najljubše sadje! Borovnice in mango! Tako obožujem.

»Ne! Pa daj sladoled vzami! Žal ti bo!«

»Ne, obožujem napitek, njegovo osvežilnost in  gostoto! Si lahko vzamem, kaj mi je res všeč!?!«

Druga dva pajdaša sta si naročila sladoled. Lahko si si izbral sadje ali kekse, čokolade... Na vrhu pa še poliv. Potem je miksal sadje pred nami. Polil s tekočo mešanico za sladoled na hladno ploščo. Napol strjeno zavil v rolice in dodal poliv. Izgledalo je res lepo. Izvirno! Potem pa okus. Močno me je spominjal na zmrznjeni jogurt. Ni moj okus. Sladoled mora biti dober. Dobra osnova, ne pa prevladujoča. Podoben okus je imel moj napitek. Nič kaj presežno, je pa cena kar visoka. Druga dva okušalca sladoleda pa sta bila navdušena… (Kaj?! Hecam se...)

Hvaležna sem ljubemu, da mi pripravi presenečenje. Res je dobro izgledalo! Čisto posebno... Razvajena sem z dobrim mariborskim sladoledom. Okus jogurta res ni moj priljubljen... 

Potem pa je sledil moj najljubši del. Kavica ob lenobni reki. Imela je tako lepo turkizno barvo. Nianse. Prelivajoče. Odseve. Valovanje in gibanje zelenih barv. Ladjice, ki so se vozile mimo. Sonce, sedenje v senci. Na obeh straneh pa mostka z lepo oblikovano ograjico. Ljubko. Pogled na grad... Pa norčije zraven! Slikanje po penici od kave. Želim si še nazaj. Mesto ima svoj čar. Tako domače mi je. Vsakič se mi vedno bolj razkrije. Tako kot danes s kavarnico čisto, čisto ob reki. Res lepo romantično zatočišče za pogovore. Obožujem!

Lep dan navdihujočih prisrčnih trenutkov razkritja (notranje) lepote! Cmok!

P.S.: Reka se me vedno dotakne do globin. Danes pa je bila tako igriva v menjavanju barv! Čudovito!

Raziskovalka modrin...

Z neverjetnim raziskovalnim duhom se podajam na potovanje. Iskanja stvari, ki »jezijo« mojega ljubega. Danes sem spet našla eno novo. Stvarco… Razen, da pijem kavo v postelji… Uporaba njegovih kozarcev na peclju, ki jih hrani za posebne priložnosti. Za goste.

»No, saj ti si gost…«

Bla, bla, bla… Voda je iz njih tako osvežujoča, okrepčilna, sveža kot iz studenca… Kar rosen postane od svežin… Kaki užitek. Zdaj se je že malo navadil. Saj bo že. Moram mu malo zvišati te tolerantne prage.

»Kaj boš jih hranil za potem, ko te ne bo več?«

Meni so pa zdaj všeč in mi je res veselje  z njih piti. Mogoče zdaj še malo bolj. Ali pa mi je zdaj res veselje, prej pa so mi bili všeč.

Med vožnjo na delo sem poslušala tako dobro glasbo: »Rekel si, da si se ustrašil, tudi jaz mislim, da sem se… Tudi jaz ni sem več jezna.«

Kako dobro je bilo! Cela množica oblakov v vseh odtenkih sive, več kot petdeset, bi rekla. Glasba na glas. Kako je to pasalo! Bolj kot meditacija! Najboljše pa je bilo, da sem imela radio najbolj na glas, pa sem si še bolj glasno pela. (Majhen popravek: drla…) Prav smejala sem se zraven na glas. Kako dobro je bilo! Če pa bi se peljala proti morju, pa bi bilo še boljše. Oblaki so bili tako nežno temno modrikasti. Kot da so težki. Ampak se niso nikamor premikali. Včasih visi nekaj nad mano. Ampak to ni več pomembno. To daje samo bolj čar sončnim dnevom, da se še jih bolj veselim.

Obožujem dneve, ko se malo pohecamo v službi, potem pa tako hitro mine. Eni, ene pa imajo pms, skozi…

Včeraj pa sem si nazaj grede pela eno drugo pesem. Hej, kaj se dogaja? Heeej, heeeeejeee... Tudi stari komad, ki ga že dlogo nisem slišala. Res. (https://www.youtube.com/watch?v=6NXnxTNIWkc)

Seksi na glas dan! Cmok! Cmok!

P.S.: Danes zjutraj sem dobila kavo s penicami v posteljo. Obožujem! Pa že včeraj žitno kavo, ki je bila odlična. Tako sladka. Sploh, ker mi jo je naredil ljubi.