Pustolovščina ali štor!?

"Sogeokečevca" sta še iskala, tekla sem naprej do drugega zaklada. Sin je pritekel za mano. Nekaj časa sem še vztrajala. Potem pa sem omagala. Ne morem več! Lahko pa hitro hodim. Sem se že smejala zraven. In zelo hitro hodila. Me je že dohitel. Plezali smo po drevesih. Iskali znamenja. Štore. Korenine… Skrivališča. Dokler jima na pol poti ni čisto padla volja.

Gremo po drugi strani dol, pa še jih poberemo nazaj grede. Seveda. Oba sta že tarnala, kako raje iščeta po mestih. Meni pa je bilo super. No šli smo po bližnjici čez zaraščen gozd. Prišli smo do naslednjega zaklada ob potočku. 

Ljubi je sedel na štoru, gledal v telefon in pravil, da ga on nikjer ne vidi: "Ata na štoru sedi, ko se mama za zaklad bori..." (Iz filma Moj ata socialistični kulak...) 

Kako mi je to bilo hecno. Bom našla to drevo. Rekla sem jima, naj mi pomagata iskati. Nič. Pa sem ga tudi našla! Kako sem bila ponosna! Sin mi je prišel pomagati plezati, ker je bilo ne nekje treh metrih višine. Malo se je držal za tanke vejice. Stopila sem bliže, da mi stopi na ramo. Pretežki je bil. Nekako mu je spodrsnilo in stopil mi je na lice in me podrsal s podplatom po celi roki. Potem pa se vstane ljubi, prime palico in ga dobi dol. Super.

Rada hodim po divjini. Raziskujem. Plezam. Odkrivam. Niso mi zanimive samo uhojene poti. Tako sva si sinom hodila po goščavi. Ljubi pa je hodil po svoje. Čisto je obupal. Odkrila sva globok tolmun z ribico in paglavci. Super je bilo. Potem pa se nama tudi ni več dalo. Našla sva še samo en zakladek. Potem pa je bilo dovolj.

Ni mi jasno, zakaj je treba toliko slabe volje. Kje hodiš? Pa ni vseeno!? Čisto vseeno je. Po želji. Stvar okusa. Ali raje hodiš po cesti ali raziskuješ in se prebijaš skozi divjino. Skozi sem za pustolovščino. Bila pa je tako čisto položna sprehajalna pot.

Divji pustolovski dan! Življenje je fantastično!

Love you all! Cmok! Cmok!

P.S.: Pustolovščina ali štor (telefon...)!?!