Kamen postaja rubin...

Kar čutila sem vznemirjenje! Sestro peljemo do kombija, ker gre z njim na letališče! Kar zraven bi šla! Japonska! Tokio! Kako lepo elegantno se je uredila!  Še zadnji objem. Kako sem jo stisnila! Potem pa slike iz letala nad oblaki. Vsake nove se tako veselim. Pa novi stil! Cvetoče japonsko drevo! Najbolj pa se veselim, da pride domov in mi vse pove. To je vedno tako duhovno potovanje, za dušo. Polno novih doživetij, polno novih razkritij! Komaj čakam!

Zadnje čase je kar vse tako super. Ne vem. Kot da se pomlad prebuja v meni. Vse hrepeni po cvetu. Vse želi cveteti. Vse se želi odpirati. Vse v meni si želi sonca! Moja duša si poje brez razloga. Vsak dan je praznovanje. Navdušena sem. Polna zaleta. Krila imam, čeprav nevidna. Vse je tako lahko. Obožujem to obdobje.

Nastopila je pomlad, čas Ljubimcev.

Ta posoda, narejena iz prahu, postaja vrt;

povsod se oznanjajo nebesa,

da se bo ptica duše dvignila in poletela.

Morje je spet polno biserov,

slano močvirje postaja sladko jezerce,

kamen postaja rubin v rudniku,

telo postaja čista duša.

                                             

                                           Rumi

Še en poet, ki me razume. Kako lahko vse pove tako poetično, smiselno, globoko? Neverjeten je. Berem njega. Zraven pa kar cvrčim od lepote, bogastva globin. En verz lepši od drugega. Čisto moja sorodna duša. Sploh ne moreš biti slabe volje ob njem.

Lep dan poln biserov srca! Cmok! Cmok!

P.S.: Drevo, ki cveti pol belo, pol roza...