Z neverjetnim raziskovalnim duhom se podajam na potovanje.
Iskanja stvari, ki »jezijo« mojega ljubega. Danes sem spet našla eno novo. Stvarco…
Razen, da pijem kavo v postelji… Uporaba njegovih kozarcev na peclju, ki jih
hrani za posebne priložnosti. Za goste.
»No, saj ti si gost…«
Bla, bla, bla… Voda je iz njih tako osvežujoča, okrepčilna,
sveža kot iz studenca… Kar rosen postane od svežin… Kaki užitek. Zdaj se je že
malo navadil. Saj bo že. Moram mu malo zvišati te tolerantne prage.
»Kaj boš jih hranil za potem, ko te ne bo več?«
Meni so pa zdaj všeč in mi je res veselje z njih piti. Mogoče zdaj še malo bolj. Ali pa
mi je zdaj res veselje, prej pa so mi bili všeč.
Med vožnjo na delo sem poslušala tako dobro glasbo: »Rekel
si, da si se ustrašil, tudi jaz mislim, da sem se… Tudi jaz ni sem več jezna.«
Kako dobro je bilo! Cela množica oblakov v vseh odtenkih
sive, več kot petdeset, bi rekla. Glasba na glas. Kako je to pasalo! Bolj kot
meditacija! Najboljše pa je bilo, da sem imela radio najbolj na glas, pa sem si
še bolj glasno pela. (Majhen popravek: drla…) Prav smejala sem se zraven na
glas. Kako dobro je bilo! Če pa bi se peljala proti morju, pa bi bilo še
boljše. Oblaki so bili tako nežno temno modrikasti. Kot da so težki. Ampak se
niso nikamor premikali. Včasih visi nekaj nad mano. Ampak to ni več pomembno.
To daje samo bolj čar sončnim dnevom, da se še jih bolj veselim.
Obožujem dneve, ko se malo pohecamo v službi, potem pa tako
hitro mine. Eni, ene pa imajo pms, skozi…
Včeraj pa sem si nazaj grede pela eno drugo pesem. Hej, kaj
se dogaja? Heeej, heeeeejeee... Tudi stari komad, ki ga že dlogo nisem slišala.
Res. (https://www.youtube.com/watch?v=6NXnxTNIWkc)
P.S.: Danes zjutraj sem dobila kavo s penicami v posteljo. Obožujem!
Pa že včeraj žitno kavo, ki je bila odlična. Tako sladka. Sploh, ker mi jo je
naredil ljubi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar