Jutro me je presenetilo s svojo svetlostjo. Počutila sem se
kot netopir, ko ga obsveti sonce. Malo sem še mežikala. Ampak kava in veselo
pričakovanje vse popravita. Takoj sem se prelevila v sončnico. Vabilo. Zunaj je
bil tako blag sončen vzhod. Če povem, zakaj bi še danes podaljšala noč, je prav
noro. Dežurala sem. Vsako uro. V igri. Vem. Obsedena. Gotova sem! Prebrala sem nekaj verzov mojega priljubljenega pesnika. Kako
mi je polepšal jutro.
O, duša, preveč te skrbi!
Praviš, da sem lepota, sorodna lunini –
zakaj te potem skrbijo lunini cikli in odtekanje let?
Praviš, da sem tvoj izvir strasti,
da te navdušujem in vznemirjam.
Čemu se bojiš tega čudovitega ognja?
Rumi, Zakladi duše
Meni tako veliko pomenijo dotiki. Stisnem se k ljubemu. Samo
leživa objeta in to so zame nebesa. Čutim ga z vsem telesom, srcem, dušo, njegovo
veličastnost, lepoto, blagost. Raj na zemlji.
Samo v Srcu lahko dosežeš nebesa.
Vrtnica veličastja lahko zraste samo v Srcu.
Rumi
Večkrat iščem razloge, ali predvidevam, kaj bo vse šlo narobe v ljubezni. (Stare izkušnje. Kot da se lahko obvarujem.) Mogoče pa to… Pa tu ne greva skupaj... Iščem svarilne znake... Zdaj pa sem že bolj pametna. Pa pri ljubezni pamet veliko ne pomaga. To je ogenj, ki me vso prežame. Ne morem se upirati, niti se ne želim. Vsa sem noter. Z vsem srcem. Ljubim. Vedno znova me preseneti moč ljubezni. Samo predam se. Globoko ljubim in sem ljubljena. Zaupam.
Zelo rada bi ga romantično presenetila. On pa jamra kot
stara babica. Pa zakaj? Bova šla drugič. Peljala bi ga na neko posebno mesto,
ki sem ga slučajno videla. Potem pa sem poizvedela, kje je. Mogoče pa si
premisli. Upira pa se tako, kot da ga bom tam na grmadi zažgala. To ga lahko
doma, če se še bo dolgo upiral… Saj ne. Preveč mi je pri srcu…
Ni komentarjev:
Objavite komentar