Žareči zakladi srca...

Včeraj sem šla polna pričakovanja, da gremo skupaj na izlet. Bilo je res sproščeno vzdušje. Veliko smo se smejali in pogovarjali. Tudi o smislu življenja kot človeka tukaj. Rast, širjenje… Izvedela sem kakšen novi vic. Hitro je minilo do Ljubljane.

Zajtrk na poti in postanek na izjemno dobri kavici. Malo igranje iger na telefonu. Veliko smejanja. Žgečkanja. Pogovora. Nagajivosti. Potem pa že samo vznemirjenje, da gremo do tromostovja. Tam mi je bilo vedno lepo. Že zato, ker teče reka spodaj. Potem pa presenečenje. Nekaj novega.

Vedno raziskujemo mesto tudi z igranjem geocatchinga. Pogledala sem si lokacijo. Namig. Zeleno. Nekje pri zelenem mora biti. Znaku? Sotekmovalcema pa sem rekla, da je namig rdeče. Ljubi je bil tako jezen. Kaj pa si ni sam pogledal… Meni pa je bilo tako smešno. Še zdaj mi je, ko se spomnim. Zaklad pa je tako sin našel z lahkoto. Jaz sem še vedno sledila koordinatam. Skoraj bi že plezala po zidu… Kar naenkrat ga je prinesel. Kje!? Kako!? Ljubi se niti podpisati ni hotel v najdbo. Trma. Samo, da sem še jaz večja.

Šli smo v znano gostilo jesti. Tudi zato, ker je tam v bližini skrit zakladek. Naročili smo. Ljubi ga je že našel s hčerko. Zato sva šla midva specialca na lov. Seveda sem imela oblečeno rdečo obleko in čevlje s peto… (Ljubi je bil usklajeno oblečen v rdečo majico. Brez da bi se zmenila... Harmonija... Sinhronost...) Namig: cev in visi. Betonsko cev sva takoj našla. Samo je bila na meji dreves. Pikastih. Smrek. Starih, razvejanih, košatih. Tam skozi sva se morala prebiti. Sem se prebila. Nič. Ni bilo videti zakladka. Sin me je po riti vlekel ven iz gozdička za noge. Tako sva se smejala, kljub temu, da nisva našla zaklada.

Prideva nazaj za mizo. Hrana je že bila pripravljena.

»Kaj sta našla?«

»Seveda, pri cevi.«

»Potem pa nista našla.«

»No, tam blizu.«

»Aja, sta ga videla obešenega na veji.«

Bingo! Sam je povedal! Sin ga je dobro vodil v razkritje. Ujel se je v zanko… Sem ga že brcnila pod mizo. Na veji je! Morava ga še samo vpisati, ker nisva pisala zraven imela.

Bolj ko smo že bili gotovi z jedjo, bolj sem namigovala sinu, naj gre po zaklad. Kazala sem mu, naj spleza gor na smreko, kot veverička. Ni razumel. Potem sem mu rekla, če grem zraven njega na tobogan, pa da morava pisalo zraven vzeti. Pa mi je rekel, kaj te z mano je, da je že prevelik za tobogan. Nikakor, da ga spravim od mize. Smejala pa sva se tako zraven!

»Pa zakaj se smejiva!?« že spet sva se smejala naprej. Spet poskušam z istim zaporedjem. Kazanje veveričke. Nič. Potem ga brcnem pod mizo in mu z očmi nakažem, da greva poiskati zaklad. Nič. Pa res ne bi šel na tobogan? Potem sem morala naravnost povedati. Zdaj pa ni druge, kot da ga res poiščeva in se vpiševa. Iščeva. Spet nič.

Morala sva kar dolgo tam po gozičku plezati, ker se je pokazal ljubi: »Kaj vidva ga še nista našla?«

Še on je pogledal. Ni ga bilo. Potem pa nam je zmanjkalo časa. Pa drugič, zakladek. Mogoče bo šlo lažje brez petk... Največji zakladi mojega življenja pa so

tako moja družina in moj ljubi. To pa je neprecenljivo.

Lep dan poln pravih zakladov srca! 

Cmok! Cmok!