Tja, kjer sem...

Imela sem tako prijetne opravke. Kako prijazna je bila gospa. To pa tako cenim. Rada imam tople ljudi. Pozdravljanje. Objeme. Zahvaljevanje. Nasmehe. Toplino v očeh. To je za mojo dušo žerjavica. V kaminu doma mojega srca. Tako lepo se iskri. Daje prostor bližini, prijateljstvu, resnični povezanosti. Vsaka taka srčnost je poleno na to tlečo podlago globin. Postajam prosojna za nevidno.

Vem, da sem na pravi poti (saj sploh ni nepravih poti…), ko kar čutim mravljince. Dobim kar kurjo kožo. Takrat sem pretočna za radost.

Zanimivo je, kako mi sodelavka razlaga o svoji ljubezni. Tako rada jo poslušam. Vedno me navduši, kako lepo se imata. Kako se cenita. Kako sta si dragocena in kako sta hvaležna, da sta se našla.

Še prej pa je pomembno, da najdem jaz to uskladitev s to večno srečo v meni. Potem je kaj takega sploh možno. Ker če hvalimo druge, smo taki tudi do sebe. Če najdemo dobro v drugih, najdemo v sebi. Verjetno je obratno. Najprej v sebi, potem to projiciram na druge. Od znotraj navzven. Reka je v meni.

Slučajno sem slišala, da je treba potrpeti. Ne verjamem v to. Iz trpljenja nikoli ne pride kaj dobrega. Samo še več trpljenja. Ne moreš pričakovati, če sadiš osat, da bo zrastlo polje maka. Ali pšenice. Ali obojega skupaj. Ali oljčne repice. Verjamem pa, da se poslabšuje, dokler ni tako slabo, da res želim stran in saditi kaj drugega. Enako verjamem, da boljše ko postaja, boljše postaja.

Včeraj se mi je zgodilo nekaj tako lepega (čisto nepričakovano), da sem skakala od navdušenja po stanovanju in kričala zraven! Ko me grabi, me zgrabi!!! Evforia! Življenje je dobro! Tako je to! Čarobno!

Še malo! Komaj čakam! Danes je ta dan!

Čaroben čudovit pristen dan!!!

P.S.: Srce že ve… Olivija Kjer je toplo  (https://www.youtube.com/watch?v=0uyTGVSI4ZY)

Nov dan! Ly...

Tako lepi sončni vzhod je bil zjutraj. Ne moreš reči, sem ga enkrat videla, zdaj pa je to dovolj za celo življenje. Vsak dan je drugačen in čisto poseben. Še prej pa je bila čudovita zvezda. Vsak dan bi rada videla novega, ker me to razveseli!

Kar je nekam izbrisalo tiste dneve dežja in oblakov. Seveda grem kar s kolesom po opravkih. Tako dogo sem bila v trgovini, da niti opazila nisem, da zunaj kar močno lije, dokler nisem slišala, da se o tem pogovarjajo. Bi še šla potem sploh dalje? Ali kar domov? Kar me je malo presenetila moč dežja, ker prej je samo bilo oblačno. Potem p

a sem se tako zagledala naprej v oblačila, da sem pozabila. Tako da je že tudi nehalo. Vse sem lahko naredila po načrtu. Pa če tudi ne bi nehalo, saj sem imela kapuco…

Najlepši del načrta pa je tako bila lešnikov late machiato… s penicami… Božansko! (To sem si tako zaslužila! Pa ja! Nič mi ni treba zaslužiti! Vredna sem, kar tako, ker sem!!!)

Sin ima neke obveznosti vsako večer. Kam na kavo? Ne bi rada šla kar nekam, kjer nimajo dobre. Za trenutek sem pomislila, da bi rada šla nekje ob vodi. Videla sem kot veliko jezero z zahajajočim soncem. Ampak kje? Potem sem pozabila na to. Vozila sva se in na glas razmišljam.

»Pa idi na Ptuj, tam ti je ful lepo.«

Res. Imam dovolj časa. Sonce še je kar visoko. Re je bil izjemen sončni zahod tam. To me pa vedno tako razveseli. Imela sem knjigo zraven in računalnik za pisati. Mojega ljubega vijoličnega HPja. Vse, kar v resnici rabim. No, še več. Vožnja tja je kot čisti užitek. Sveti se v zlatih tonih. Cestišče. Ob straneh so tako lepa polja cvetoče rumene prostranosti.

Kava je bila tako dobra! Tako hitro je mililo, da niti nisem imela časa knjige odpreti! Kako izjemne barve… Najprej žive, potem nežno rumenkaste. Če je moje življenje poezija, potem je sigurno sončni zahod. Toliko barv, tako globoko skrivnosten kot duša in tako navdihujoč. Sledim svojemu sijaju, blaženosti, sreči (to so prevodi besede bliss…).  

Danes pa kar pogumno v svojo srečo! Na veliko!!!

P.S.: Iiiiiii! Kako lepo je to!!! Res je!!! Obožujem video!!! Céline Dion - A New Day Has Come (https://www.youtube.com/watch?v=NaGLVS5b_ZY)

Poezija notranjosti...

Tako lepi sončni zahod je bil. Obalki so se razprli ravno toliko, da se je videl sij skozi. Odprli so se kot zadrga. Potem pa so skozi sijali tako lepi sončni žarki. Kot bi bila neka kulisa na odru v gledališču. Z usmerjenimi reflektorji. Bilo je tako čarobno! Vse v tako lepih skladnih odtenkih. Čisto nežnih!

Še malo pa na koncert! Komaj čakam! Uuuu, kako dober glas ima pevka! To pa bo res kvalitetno doživetje za dušo! Nekajkrat sem jo že zamudila, ali je bila predaleč. Ampak, če je nekaj namenjeno, se vedno zgodi! Splačalo se je čakati!

Tukaj sem na kavi s prečudovitim razgledom! Pesem mi je že od nekdaj všeč, malo sem si pela na tiho zraven. Poskušala sem, da se ne bi preveč gibala v ritmu, čeprav me je vse v notranjosti vleklo v pozivabanje v melodiji. Potem pa slišim simpatično natakarico, kako si brunda pesem zraven. Sva že dve navdušenki. Zanimivo, sva že brundali v duetu. V resnici ne brundam, ampak ful lepo pojem. Saj meni se tako zdi. Pa ni važno, veselje v obeh primerih je izjemno! Ne bi ga menjala za nič na svetu!

You are amazing, just the way you are…

Vem. Saj vem!

Včeraj sem se tako nasmejala zraven, ko sem razumela! Seveda koga drugega ko Josepha Campbella! Lahko razpravljamo o vrtnici. Z biološkega vidika o zgradbi. Dokler pa je ne primem v roko in jo povoham,  jo pogledam, jo doživim, spoloh ne vem, kaj to v resnici je. Isto je z življenjem! Prišli smo ga občutiti! To je nekaj najlepšega! Ne filozofirati o njem. Ne sedeti v jami in meditirati! Doživeti! Življenje mi diši opojno!

Veš, kaj pa mi je bilo najlepše!

Življenje kot pesem. Ne pesem! Poezija.

To pa mi je najlepše ravno zato, ker tako doživljam vsak dan! Niso samo besede, povezane s pomenom. Ne! Cela pesem nastaja, umetnina. Neskončna lepota doživetij. Prepletajo se tako lepe rime, tako zanimiva razsvetljenja, sij vseh sijajev. Primere, globine, svežina, pomeni, ki se razkrijejo le pozornemu očesu… Lepota skladnosti vsega nastajajočega! Sreča! Sama lepota doživetij! Sama lepota! Samo ustavim se, jo opazim in že se razlije čez celo moje življenje! Čarobnost!

Lep sijoč čaroben dan kot poezija vsega, kar smo!

P.S.: Poetičnost… to je zame… Bruno Mars - Just The Way You Are (https://www.youtube.com/watch?v=LjhCEhWiKXk)

Opa! Sij!

Največji luksuz je ogromno blazin v moji postelji. Podolgovata. Velika. Kvadratna. Srednja. Skoraj valjasta. Vse to me podpira, ko še lahko malo berem zjutraj v njej. Pijem kavo in pišem. Imam čudovit pogled na pokrajino v ozadju in drevesa bolj spredaj. Ravno je priletel vrabček. Tako je pristal, da je celo veliko vejo zmajalo. Kako so nagajivi.

Sredi poletja sva s sinom sedela v Celju zunaj in jedla. Tisti čas, ko sem vzela krompirček, da si ga dam v usta, je priletel majhen vrabček. Prijel mojo palčko krompirčka in odletel z njim. Bila sem tako presenečena! Kar malo sem kriknila zraven! Tako divji pa še niso pri nas. Pri nas samo od daleč gledajo, če bo kaj. Ali pa so še bolj divji in so že tam bolj napredni. Če si zamisli, da bo jedel, pač pride in vzame. Zakaj bi čakal, da bi mu ga kdo vrgel… Pametni so! Pametni!

Tako uživam v dokumentarcih. Ampak samo ob takih, ki raziskujejo dušo. No ob teh najbolj, za ostale si niti prav ne vzamem časa.

Čisto sem se navdušila na Jospephom Campbellom. The Power of Myth. Neverjetno je, kako raziskuje globino duše in različne kulture. Skozi mite imajo podobne poglede. Na odraščanje.

Zmaj v nas, ki ga moramo premagati. Naši strahovi, mnenja družbe, kar bi morali, so naši zmajčki ali zmaji. To je pot junaka. Pozabi na življenje, kot si si ga zamislil in sledi poti, ki te kliče. Nekdo, ki točno pozna pot, hodi verjetno za nekom, po poti nekoga drugega. Vsak korak je pustolovščina in pot se sproti razkriva. To je resnična avantura življenja. Sledi svojemu sijaju. Bodi srečen!

Zanimivo se mi je tudi zdelo, da v vzhodnih kulturah pa zmaj pomeni živost, življenje, sočnost. Srečen krohotajoč zmaj.

Danes sem udomačila svojega zmaja. Se že malo smehlja! Dan si bom naredila čisto po svoje. Uživam v tej avanturistični poti življenja!

Cmok! Cmok! Zmajčki! Sijoč dan poln sijaja od znotraj navzven!

P.S.: Samosvoj stil! Moj stil! PSY - GANGNAM STYLE (강남스타일) (https://www.youtube.com/watch?v=9bZkp7q19f0)

Jeee! Jee! Jeee! Biserčki!

Čas mi tako hitro mine, ko slikam! Zdaj pa čakam, da se posuši lepilo. Nalepila sem koščke stekla na platno!

Včeraj se je zlomil kozarec. Nenavaden kozarec. Taki lepi. Svetlo modri. Prinesel ga je zajček sinu. Seveda velikonočni zajček. Takrat ni več verjel v njega, darila pa še je vseeno nosil. In skrival je čokoladna jajčka po stanovanju…

Bil je poseben, ker ga je imel rad. Ker je bil samo njegov. Njegove najljubše barve obrobljen z zeleno. Tako, zdaj pa bo ostal kot del slike. Ali nastal kot del umetnine.

Vedno rada praznujem vse! Jeee, vpisala sem se v šolo! Praznujmo! Jeee! Ozdravela sem! Praznujmo! Kupila sem drugi avto! Jeee! Obletniceee! Jeee!

Jeee! Dobila sem izjemno obleko za birmo! (Svojo sem že dala skozi… na bolj hiter način… ampak zabaven…) Praznujmo! Vsaj s kavo!!! Zraven imam popolne čevlje, ki so tako lepi! Pa tako super za nositi! Včasih nemogoča kombinacija! Ampak vse je mogoče! Na podplatih pa piše:

»Nikoli ni prepozno za napredek (izboljšanje)…«

Zakaj ne bi vse izkoristili za praznovanje! Začetek! Konec! Ker je to nov začetek! Polno luno! Prazno luno! Vmes! Vzhode sonca! Zvezde! Nova frizura! Jeee!

Vstala sem iz postelje! Jee! Praznovanje! Lahko še malo ostanem v postelji! Jeee! Praznovanje!

Zakaj ne bi bil vsak dan praznik!

Imam kozarec na nočni omarici. Za vsak dan napišem, kaj se mi je lepega zgodilo. Vsak dan se najde kaj čudovitega... Notri hranim karte kina, gledališča…

Joj! Mišo Kovač! To sem že čisto pozabila! My fair lady! Jaz baraba! Ne samo ena! Dva! Tri!!! Ali na likovni delavnici je mentor hvalil moje slike, da so igrive. Učiteljica je lepo govorila o sinu! Rekel mi je, da me ima rad. Prijateljica me je močno objela. Nečak mi je prinesel njegov keks. S sestrino družino smo bili na kavi. Jedla sem kekse v postelji in pila kavo in brala knjigo! (Kaj če je lahko boljše!? Mmmm…) Bila sem na jogi…

Videla sem, da ima meni ljuba glasbenica koncert čisto blizu! Prosta sem! In komaj čakam, da bom šla! Kje pa bo pristala karta? Seveda v kozarcu draguljev!

Lep sijoč dan poln diamantov! Tistih pravih!!! S sijem v očeh!

P.S.: Cukerček!!! Olivija - Kadar sva sama (https://www.youtube.com/watch?v=MCMwhr8uCao)

Ljubki dom...

Nekaj pa me vedno razveseli. Malo gledanje pohištva. To malo je pol dneva. Najlepše pa še je na koncu, ko imajo tako lepe skodelice z napisi.

I still fall for you everyday…

Ta mi je bila najljubša. Vedno dobim nove ideje za stanovanje. Kako bi podrla steno… No pustimo podrobnosti… Še vedno bi kaj uredila v mojem domu, čeprav mi je že zdaj všeč. Ljubko je. Domače. Zavetje. Gnezdo. Najraje bi kar predla od udobja…

 

Obožujem veliko, bolj ogromno omaro! Vse pisane stvari v njej…

Najbolj pa mi je všeč razgled. Zdaj na je senska drevesa, ki so tako lepe barve. močno rumeno oker prelivajoče. In v ozadju oblaki. In razgled na celo pokrajino… Velika okna, da je stanovanje res svetlo.

Jutranji vzhodi pa so tako izjemni. Zvezda, ki me pozdravi vsako jutro. In potem sonce, ki tako nežno obarva najprej nebo čisto pri robu. Potem pa vedno bolj močne intenzivne oranžne barve, ki preglasijo nežno roza in svetlo rumeno. Res sem rada tukaj doma.

Všeč so mi moje skodelice. Rumena pikasta. Ali tista iz Egipta, pa iz Malorke. Pa moja nova pridobitev pinki barve z napisom happy! Lov na skodelice je zame kot lov na zaklade… Rdeča štirioglata mi je tudi všeč…

Še bolj pa so mi všeč šopki rož vsepovsod po stanovanju. Tudi v kopalnici. Tam mi je pa tako najboljše, da imam zraven tuša tudi kad. Prižgem si svečke in se namakam. Kot domače toplice…

Sedežna L oblike oranžne barve pa je tako središče dogajanja… Kava, zajtrki, prigrizki in vsi klepeti, ki se zgodijo tam in vse dogodivščine… Definitivno moj najljubši kotiček, takoj za posteljo. Ker če se naspim dobro, sem sijoča in sveža in prijazna do vseh, tudi do sebe… Kar pa najbolj šteje!

Lep mehkoben čaroben sijoč dan! Vse je mogoče!

P.S.: Zucchero - Wonderful Life… Res je!!! Res cenim svoje življenje! Obožuje ga! (https://www.youtube.com/watch?v=1H4wgcXh1u4)

P.P.S.: Obožujem tudi svojo polico s knjigami, ki ima spet novo pridobitev. Trofejo, samo še je ni tam, ker jo berem!!!

Lahkotno naprej...

Malo pogrešam mojega Rikija, da bi mi ležal pri nogah! Tota mrcina moja mala! Kosmatinec!

Vozim se po avtocesti. Veliko! Čisto po omejitvah.

Po navadi teče vse tekoče. Takrat tudi vozim čisto normalno.

Včasih se promet zašopa. Čisto. Obstojimo. Na mestu. Nikamor. Kot brezvertje.

Potem vozim malo hitreje, da nadoknadim.

Spet se zgosti. Ampak se vsaj pomikamo!

Točno tako se počutim glede mojih sanj. Vedno sem korak bliže. Najraje imam umirjeno vožnjo, ki je lahkotna, brez nepotrebnega stiskanja na plin in prehitevanja. Vem, da sem jim vedno bliže. To mi je v tako olajšanje. Smer je prava. Prispela bom.

Zagotovo.

Zdaj pa gradim mostove do tja. In v tem neizmerno uživam. Če je sonce: v toploti na koži. Če je dež: v poslušanju kapelj in šumenja. Če je noč: v zvezdah in luni. Če je dan, v lepoti jasnosti. Vsak trenutek dneva je lep. Sijoč. Sploh, če sledim svojemu sijaju.

Ob prostih dnevih, kot je danes, pa obožujem zavetje doma. Pitje kave čisto počasi. V moji najljubši pidžami. Roza z malimi belimi kužki. In kociko!

Potem pa ustvarjanje! Komaj čakam, da dokončam slike!

Življenje je tako lepo v vsej svoji polnosti!

In živim srečno do konca svojih dni!

Pa še eno vprašanje za razmisliti, ki je v resnici pomembno, tako pravi Abraham Hicks: »Se počutim boljše ali slabše?«

Boljše. In boljše ko postaja, še boljše postaja!

Popoln dan v vsej barvitosti, lahkotnosti! Daj nasmej se malo! Saj bo šlo! Ha! Ha! Cmok! 

P.S.: Union J - Loving You Is Easy (Vem! Vem! Res je!) (https://www.youtube.com/watch?v=kjMNXpqmjb4)