VSE JE POPOLNO

Bolj kot komurkoli drugemu, želim odpustiti sebi. Lažje mi je odpuščati drugim. Vidim skozi njihove tančice. Sprejemam, da so samo ljudje.

Pri sebi pa…

Hmmm.

Lahko bi bila bolj pametna. Lahko bi bila bolj pozorna. Lahko bi se bolj poslušala. Lahko bi videla in vedela, kaj bo. Lahko bi prej opazila opozorilne znake. Lahko bi delovala z večjo modrostjo. Ali zrelostjo.

Lahko bi.

Ampak nisem. Ker nisem zmogla. Če bi že takrat vse to zmogla, bi tako tudi naredila.

To je dejstvo.

Zdaj pa lahko naredim drugače. Zdaj pa že imam vse te dragocene izkušnje in lahko naredim drugače.

Kako so me kdaj obsojali! Uf! Bilo je naporno. Bili jezni! Tudi to je bilo naporno! V resnici pa so samo predelovali jezo in bolečino v sebi. Nase niso mogli biti jezni, ker so sami ostali predolgo v odnosu, ki ne deluje. Ali karkoli! Jaz pa sem bila priročna, da so sprostili svojo paro, ki je že pošteno puhala!

Če bi zmogla ali znala, bi v preteklosti naredila drugače. Zdaj pa imam dragocene koralde modrosti v svojem srcu. Vse lekcije, ki sem jih prejela, so dragocen zaklad srca.

Zdaj si odpuščam.

Pripravljena sem si odpustiti. Vsaj.

Zdaj pa lahko delam boljše. ni vredno, da se še valjam v krivdi, sramu ali obžalovanjih. Kaj bi ali ne bi smela naredili. Vedno in to res vedno sem naredila najboljše, kar sem znala in zmogla. To je dovolj. Potem pa sem kaj naučila iz svojih »zanimivih situacij«. Zdaj pa z vsemi temi pridobljenimi izkušnjami – zakladi, živim še malo boljše, kot sem prej! To pa je dragoceno!

Ustvari si čudovit dan poln ljubezni, harmonije, miru, obilja za vse, radosti, smeha, veselja, odpuščanja, razkošja, bogastva, povezanosti in božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu. Odpusti si. Vedno si delala le najboljše, kar si znala ali zmogla. Čudovita si.

GREMO GOR!

Življenje je prelepo. Samo, če gledam brez motenj. Na primer – zamer, zagrenjenosti, zavisti. (Zakaj se vse te negativne besede začnejo na črko z? Kje je to »fora«? Kdo bi vedel.)

Ta besedna družina na črko z je močna. Zastruplja vse, kdo sem. umaže mi kri, dobesedno. Srce. Dobesedno. Postajam pobesneli, ne vem, pes, konj, ki se peni, od vsega strupa. Potem pa samo grizem. Pa to nisem jaz!

Komu vso to nošenje vseh teh občutkov prinaša korist? Kaj mi prinaša? Kaj imam res od tega?

Ne rabim se potruditi zase. Ne rabim odpustiti. Ne rabim se pomakniti naprej.

Še vedno lahko igram vlogo žrtve. Poglej, kaj so mi naredili. Oni so krivi! Tako sem uboga! Pa sem res!?!

Kdo pa to nosi v sebi? Kdo se muči s tem? Kdo trpi? Oni?! Kdo zastruplja svoj sistem na telesni, umski in duševni ravni?! Oni?! Ne!!

Jaz delam to sama sebi.

Rada bi vse to spustila iz svojega sistema. Nad drugimi nimam moči in vpliva. (Saj bo vesolje poskrbelo za to ravnovesje – karma.) Imam pa še kako moč nad svojim življenjem. Lahko opustim zavist, zamere, zagrenjenost. Ali se še naprej želim oklepati nemoči? (Poglej, kaj so mi drugi naredili. Jaz pa sem tako dobra oseba. Tega si nisem zaslužila in zato sem upravičena, da držim v sebi vso to sranje. Če je vse to res, zakaj se jaz počutim slabo? Zakaj potem nisem srečna do zvezd in nazaj?!)

Želim imeti prav ali biti srečna?

Srečna.

Torej je čas, da spustim. Dovolj je bilo sovraštva do sebe s tem strupom, ki sem ga pretakala po sebi. Zdaj je čas odpuščanja.

Ustvari življenje, kot si ga res želiš. jaz si lahko ustvarim življenje, kot si ga res želim. Tako, ki je sveže, spontano, svobodno, razigrano. Polno svetlobe!

Sledi svojemu srcu!

Ljubeč radosten razkošen navihan miren igriv blažen bogat edinstven pristen harmoničen odpuščajoč dan poln božanskega obilja!

Razcveti se. Naj bo ves strup preobražen v rodoviten kompost, na katerem še globlje poženeš svoje korenine pristnosti. Uspevaj!

 

RADA, RADA. RADA SE IMAM

Rada pišem. To mi daje nove vpoglede. To mi daje mir, saj tako vidim stvari (tu ne mislim omar in stolov) bolj jasno.

Veliko tega želim opustiti v svojem življenju. Tudi navado, da ne vidim dobrega. Ali da sem preveč v stresu, da bi videla, kaj sploh je dobrega.

Želim si opustiti pretvarjanje. Danes sem se zbudila malo sitkana. Najprej sem bila še bolj sitna, da sem sitna. Potem pa sem pomislila. Super! Sitna sem! To je moje pristno občutje! Juhu! Kako sem pa danes pristna! Prav ponosna sem nase!

Povem ti, da sem se takoj počutila boljše!

Zanikanje ni vedno pravi način. Nikoli ni.

Bi pa rada napisala, da ko sem sitna, ne želim drugih okoli. Želim biti sama s sabo. Počutim se kot nalezljiva ebola (če je to sploh nalezljiva bolezen, je pa edina, ki se je zdaj spomnim), ki širi svojo okužbo s slabo voljo na druge.

Ne mi hodit blizu. Prosim. Za svojo lastno varnost. Ne vem, če bom lajala ali bom tudi grizla. Oboje je enako neprijetno. Zame, ker se moram potem opravičevati, čeprav ni nič kaj osebnega. (Tudi dež ne pada, da bi me jezil. Zdaj sva že skoraj prijatelja. Zaliva mi rože. Kar je že tudi nekaj!) Za druge pa sploh, ker ne vedo, kaj jih je prav za prav doletelo. Kam je šla ona pozitivna, prijazna Mateja in koga so nam to poslali v zamenjavo? Kaj ste naredili s prijetno, milo Matejo in kdo jo zdaj to nadomešča?! Dajte nam staro nazaj! Takoj!

Rada bi se poslovila od mask. Nisem vedno nasmejana in dobre volje in to je fantastično! Končno sem lahko pristna. Vedno. Kakšna svoboda!

Uživaj mi v svoji svobodi pristnosti! (Samo mi ne širi ebole naokoli. Potem bodi raje sama! Dolgoročno prinaša milijonske obresti! Boš videla! Zaupaj mi! Nič hudega sluteči prejemniki niso naredili nič narobe. So samo na nepravem mestu ob nepravem času…)

Imej se rada!

Ljubeč radosten edinstven iskren pisan miren lahkoten živahen spontan sočen vesel harmoničen hvaležen mavričen jasen sončen bogat blažen razigran razkošen pristen dan poln božanskega obilja!

Sprejmi vse dobro, kar je zate zdaj. Vredna si tega!

OPOLNOMOČENJE SEBE

Včasih (vedno) se tako osredotočam na to, kaj bi rada in kaj si želim, da pozabim, kaj vse pa moram izpustiti, da lahko zaželeno sploh pride.

Stare navade. občutek nevrednosti. Pomankanje ljubezni do sebe. Pomankanje spodbude in sočutja do sebe. Pasjost do sebe. Pa še veliko več.

Kako naj novo pride, če je že gužva (gneča) na sedežni in nima kam sesti? Goreče razpravljam s svojimi kolegicami pasjostjo, nevrednostjo in pomanjševanjem, tako da zaželeno sploh ne pride do besede.

Čas je, da res rečem, konec obiskov. Gremo. Saj vem, da ne bo pomagalo enkrat, ker so res že domači. Pa še vedno znova se vračajo z nekim (ne) tako skritim namenom. Sovraštvom. Samosabotažo. Valjanje v občutkih krivde, namesto da bi se pomaknila naprej. ostajanje v nemoči.

Vse to mi je služilo. Na veliko. V resnici sem igrala igro uboga jaz – poglejte, kako sem nemočna. Sigurno mi ne boste odrekli pomoči, zdaj!

Dolgo je to zelo dobro funkcioniralo. Opomogla sem si. Za silo. Malo smo se oddaljili. Ne preveč. Potem pa je spet prišel nov krog, nova runda. Tako smo se igrali v igri pretvarjanja, da se res pomikamo naprej. V resnici pa je isto staro ostajalo isto staro.

Edina razlika je, da se zdaj pa res ne morem pretvarjati. Preveč vem. Ne morem se več samo pokriti čez glavo, ko se mi še vse telo vidi in reči – ni me – potem pa še verjeti v to. Ali pa – zdaj pa me res ne morete najti. Občutek imam, da imam tarčo na sebi, jasno vidno in se igram neke skrivalnice. Ni več vznemirjenja. Ni več istega adrenalina. Ni več ljubko. Ali prikupno.

Ostalo je samo polno prtljage, ki se je želim znebiti. Samo to.

Saj sem žalostna. (Že zato, ker sem bila gostoljubna za toliko neumnosti in splošne sovražnosti do sebe, ko bi si zaslužila samo sočutje.)

Še bolj pa se nekako veselim, da lahko to (počasi) začnem spreminjati.

Ljubek ljubeč radosten razkošen miren sočuten zbran jasen blažen bogat iskren pristen hvaležen harmoničen dan poln božanskega obilja.

Sprosti se v to, kdo si in se imej res rada!

DRAGOCENA SI

Zdaj mi je pisanje o pristnosti prava ironija. Mislila sem, da živim pristno. Mislila sem, da živim iz srca. Ampak zares živim pristno? Zares živim iz srca? Čisto zares?!

Daj nehaj me gnjaviti s tem vprašanji!

Kako nadležno!!!

Ves mir se mi podira.

Daj no, to je kruto.

Je pa tudi dobra osnova za res pristno življenje, kar si želim. Izpopolnjujoče življenje polno radosti. Ne polno igranja ali maskiranja v različne vloge.

Skrbi me zame.

Mislila sem, da živim vsaj pristno, če že ne kaj drugega.

Verjetno na nek način živim pristno. Oblažim se po svoje. Pišem. Razporedim urnik, kot mi je. jem, kar mi je.

Zdaj kot to naštevam, se mi že poraja vprašanje, če je to res dovolj?!

Mi daje to občutek popolne izpolnjenosti in sreče v vsakem danem trenutku?

Hmmm, no – ja. 

Kaj pa najvišje izpolnjenosti in sreče v vsakem trenutku?

Ni odgovora.

Rada bi še bolj živela s smislom. Saj pa lahko! kaj pa mi brani?!

Samo izbiram drugače in izbiram več sreče!

Zdaj mi je moje življenje všeč in komaj čakam, kaj vse še mi bo prineslo.

Enostavno je. v vse vnašam več pristnosti in življenja. Več srčnosti. Pa tega se učim! Zdaj točno vem, zakaj je naslov mojega bloga Sledi svojemu srcu!!! Ker se moram sama tega najbolj naučiti! Tako je!

Zaupam, da to zmorem! Zaupam, da imam vso Vesolje na svoji strani, da mi pomaga, da se pomaknem naprej!

Čaroben ljubeč ljubek iskren zabaven sočen miren pustolovski harmoničen strasten hvaležen blažen bogat razkošen slasten razigran radosten edinstven pristen dan poln božanskega obilja!

Sprosti se v to, kdo si v resnici! Uživaj življenje! Ustvari si res čaroben dan! Vse je v tebi!

PRISTNA, NE PRIDNA

Glede na to, da sem imela kar pestro življenje, imam zdaj mir. Mir. Mir, da delam karkoli. Zdaj pa sem se malo preveč umirila in bi rada spet kaj vznemirljivega. Kaj sočnega. Še vedno zabavnega, iskrenega in spontanega.

Ustvarila sem si čudovit urnik čez dan. Zdaj pa bi ga rada porušila. Rada bi malo začinjenosti. Malo kajenskega popra namesto navadnega. Ne preveč.

Še vedno sem za pristne odnose, iskrenost, prijaznost, soustvarjanje raja in vse to. Vse te dobre stvari. Samo rabim malo več razgibanosti.

Nedavno sem na svetovanju od Kassandre – Suzan Ashley (bilo je kanaliziranje) dobila zelo zanimiv vpogled. Oseben vpogled. Saj sem vprašala za to. Seveda.

No, tako je šlo.

Še vedno igram dobro pridno punčko. Ta pridno. Ta dobro. Ta srečno. Ta kaj pa vem kaj še. Vse v glavnem. To me razkuri do konca! Kak onaj bom pridna, če ne morem ven is tega. narobe stavek!!! Kako naj bom pristna, in pridem ven iz tega!?!

Sama sem si nakopala, da moram igrati vlogo dobre žen(s)ke!!! Ali punčke.

Saj vem, kaj mi to daje. Občutek pripadnosti. Občutek sprejetosti. Občutek, da prinašam dobro in pozitivno.

Kaj pa moja pristnost? Kaj pa moje notranje zadovoljstvo?

Mislim, da me bolijo že vse obrazne mišice od narejenega nasmeha morskega psa. Saj ne rečem, da sem. ampak, kaj če sem? potem bom uživala v tem.

Res se počutim, kot da življenje – ta dan – živim z zmanjšanim volumnom. Ne na polno.

Da se ne bomo šli občutka krivde. Niti do sebe, niti do drugih. Jaz sem to naredila. tako lahko jaz tudi to od-naredim – razkrojim. Zdaj! zavedanje je že ozdravljenje!

Saj ni treba veliko. Zdaj se odločam drugače.

Ljubek radosten ljubeč vesel razigran razkošen harmoničen hvaležen pester ustvarjalen svoboden izpopolnjujoč živahen pisan pristen miren bogat blažen dan poln božanskega obilja!

Uživaj v sebi in v svoji pristni naravi.

 

ODLEPTI NAPREJ!

Kako se odlepiti?

Oziroma kako se pomakniti naprej?

Kako biti ne zabetonirana na mestu?

To so moja vroča vprašanja za danes in naprej in seveda, tudi nazaj…

Kaj pa vem.

Vem pa, kako ostati na mestu.

Berem podobne knjige. Da ne bom napisala iste, ker to bi pomenilo res eno in isto knjigo – ves čas. (Pa saj niso iste, no enake. Pač. Podobne. Po navadi je tako, da je ženska, sreča moškega. Se najprej sovražita ali sta si bila vedno skrivno všeč. potem pa se zaljubita. Po vseh drugih nesrečnih in zabavnih zapletih. (zdaj, ko sem to napisala je, kot bi prebrala eno knjigo in bi prebrala vse.) Ni čisto tako. Ampak. Vseeno ljubim knjige. Vseeno ljubim branje.)

sem v čisti rutini. Meditacija. Zajtrk. Branje. Pisanje. Vse tako do spanja. (Čisti občutek miru, samo kaj, ko vem, da bo tako vsak dan. Potem malo zapaničarim. To me potem bega in ves mir kar izpuhti.)

obisk knjižnice. V njej si naložim toliko knjig, da jim imam res dovolj tri tedne. Ampak vedno preberem vse en teden prej. Ali vsaj pred rokom poteka izposoje. Uživam med knjigami. Domov bi si jih peljala za ves tovornjak, pa sem omejena na to, kaj lahko nesem. Morali bi imeti nekega nosača knjig, ali dostavljavca domov. To bi bilo izjemno. Tako si naberem polno ljubezenskih romanov v angleščini, tri v slovenščini, ki so mi bili priporočeni. Tako se seveda navdušim. Tako mi zmanjka prostora za kaj drugačnega. Seveda se znajde kak Feri Lainšček med vsemi temi zelo romantičnimi knjigami ali Paulo Coelho. Samo to je bolj češnja na sadni kupi.

So še druge stvari. Sprehodi. Kuhanje. Umivanje in take zabaven stvari, pač. Ampak vse to je isto. Podobno. Enako. vse to -saj veš – sladko vznemirljivo življenje.

Uživam v tem. Samo mi počasi postaja premalo. Rutina mi ni več oblika miru, ampak me utesnjuje.

Ustvari si blažen svoboden dan!

Ljubek radosten razkošen ljubeč miren jasen bogat blažen genialen romantičen iskren žameten šarmanten harmoničen navihan hvaležen dan!

Uživaj ta dan malo drugače. Sprosti se v obilje novosti, ki te čakajo.