Včasih (vedno) se tako osredotočam na to, kaj bi rada in kaj si želim, da pozabim, kaj vse pa moram izpustiti, da lahko zaželeno sploh pride.
Stare navade.
občutek nevrednosti. Pomankanje ljubezni do sebe. Pomankanje spodbude in
sočutja do sebe. Pasjost do sebe. Pa še veliko več.
Kako naj novo pride,
če je že gužva (gneča) na sedežni in nima kam sesti? Goreče razpravljam s
svojimi kolegicami pasjostjo, nevrednostjo in pomanjševanjem, tako da zaželeno
sploh ne pride do besede.
Čas je, da res
rečem, konec obiskov. Gremo. Saj vem, da ne bo pomagalo enkrat, ker so res že
domači. Pa še vedno znova se vračajo z nekim (ne) tako skritim namenom.
Sovraštvom. Samosabotažo. Valjanje v občutkih krivde, namesto da bi se
pomaknila naprej. ostajanje v nemoči.
Vse to mi je
služilo. Na veliko. V resnici sem igrala igro uboga jaz – poglejte, kako sem
nemočna. Sigurno mi ne boste odrekli pomoči, zdaj!
Dolgo je to zelo
dobro funkcioniralo. Opomogla sem si. Za silo. Malo smo se oddaljili. Ne
preveč. Potem pa je spet prišel nov krog, nova runda. Tako smo se igrali v igri
pretvarjanja, da se res pomikamo naprej. V resnici pa je isto staro ostajalo
isto staro.
Edina razlika je, da
se zdaj pa res ne morem pretvarjati. Preveč vem. Ne morem se več samo pokriti
čez glavo, ko se mi še vse telo vidi in reči – ni me – potem pa še verjeti v
to. Ali pa – zdaj pa me res ne morete najti. Občutek imam, da imam tarčo na
sebi, jasno vidno in se igram neke skrivalnice. Ni več vznemirjenja. Ni več
istega adrenalina. Ni več ljubko. Ali prikupno.
Ostalo je samo polno
prtljage, ki se je želim znebiti. Samo to.
Saj sem žalostna.
(Že zato, ker sem bila gostoljubna za toliko neumnosti in splošne sovražnosti
do sebe, ko bi si zaslužila samo sočutje.)
Še bolj pa se nekako
veselim, da lahko to (počasi) začnem spreminjati.
Ljubek ljubeč
radosten razkošen miren sočuten zbran jasen blažen bogat iskren pristen
hvaležen harmoničen dan poln božanskega obilja.
Sprosti se v to, kdo
si in se imej res rada!
Ni komentarjev:
Objavite komentar