Življenje je prelepo. Samo, če gledam brez motenj. Na primer – zamer, zagrenjenosti, zavisti. (Zakaj se vse te negativne besede začnejo na črko z? Kje je to »fora«? Kdo bi vedel.)
Ta besedna družina
na črko z je močna. Zastruplja vse, kdo sem. umaže mi kri, dobesedno. Srce.
Dobesedno. Postajam pobesneli, ne vem, pes, konj, ki se peni, od vsega strupa.
Potem pa samo grizem. Pa to nisem jaz!
Komu vso to nošenje
vseh teh občutkov prinaša korist? Kaj mi prinaša? Kaj imam res od tega?
Ne rabim se
potruditi zase. Ne rabim odpustiti. Ne rabim se pomakniti naprej.
Še vedno lahko igram
vlogo žrtve. Poglej, kaj so mi naredili. Oni so krivi! Tako sem uboga! Pa sem
res!?!
Kdo pa to nosi v
sebi? Kdo se muči s tem? Kdo trpi? Oni?! Kdo zastruplja svoj sistem na telesni,
umski in duševni ravni?! Oni?! Ne!!
Jaz delam to sama
sebi.
Rada bi vse to
spustila iz svojega sistema. Nad drugimi nimam moči in vpliva. (Saj bo vesolje
poskrbelo za to ravnovesje – karma.) Imam pa še kako moč nad svojim življenjem.
Lahko opustim zavist, zamere, zagrenjenost. Ali se še naprej želim oklepati
nemoči? (Poglej, kaj so mi drugi naredili. Jaz pa sem tako dobra oseba. Tega si
nisem zaslužila in zato sem upravičena, da držim v sebi vso to sranje. Če je
vse to res, zakaj se jaz počutim slabo? Zakaj potem nisem srečna do zvezd in
nazaj?!)
Želim imeti prav ali
biti srečna?
Srečna.
Torej je čas, da
spustim. Dovolj je bilo sovraštva do sebe s tem strupom, ki sem ga pretakala po
sebi. Zdaj je čas odpuščanja.
Ustvari življenje,
kot si ga res želiš. jaz si lahko ustvarim življenje, kot si ga res želim.
Tako, ki je sveže, spontano, svobodno, razigrano. Polno svetlobe!
Sledi svojemu srcu!
Ljubeč radosten
razkošen navihan miren igriv blažen bogat edinstven pristen harmoničen
odpuščajoč dan poln božanskega obilja!
Razcveti se. Naj bo
ves strup preobražen v rodoviten kompost, na katerem še globlje poženeš svoje
korenine pristnosti. Uspevaj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar