Res je dobro!

Kako dobro je malo pobegniti kam izven rutine. V bukvarno. Prvič v ta veliko! Koliko knjig! Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa vsepovsod… To sem najprej zagledala, pa Slovar slovenskega knjižnega jezika! Debelo vsaj deset centimetrov, veliki format! Kako bogastvo. Kar malo izgubila sem se tam notri… obožujem. Poezija od Prešerna, ki nam je doma razpadla. Točno take, kot smo jih imeli.

Knjiga o rožah s slikami, ki sva jo z babico skupaj listali. Tigrasta lilija notri… Sedela sem v kuhinji za veliko mizo. Najprej prebrala za vse horoskop, ki so bili prisotni v kuhinji. Babica je kuhala, jaz pa sem listala kako zanimivo knjigo. Pa spraševala zraven.

Kar potegne me, da bi pisala. Vse pesmi v srcu, ki kar gorijo, žarijo. Dnevnik. Raziskovala besede. Globine. Notranjost. Ljubezen.

Najlepši del pa sedenje čisto pri parku. Gospa s psičkom. Prijazni starejši gospod z lepimi modrimi očmi. Jaz.

Kako pijeva kavo: »Dobra je.«

»Res je dobra, « se oba nasmejiva.

Kar naenkrat je začelo deževati. Mladenič, gost se je kar prostovoljno javil, da bo vse blazine s stolov hitro zložil, ko je imela natakarica druge opravke. Kako je lepo videti dobroto srca v akciji. Tako prikupno se mu je zahvalila.

Danes pa dežuje zunaj. Kar pravi čas za slikanje. Meditacijo. Jogo. Čisto sem v trenutku. Sedanjost, ta trenutek je vse, kar imam. Živim svoje poslanstvo. Čas, da odkrivam svoje goreče želje srca.

Lep dan življenja v srcu! Cmok! Cmok!


P.S.: Pa saj veš, lepotica, lepotec, kaj bi ti pravila... Cant Take My Eyes Off You - Frankie Valli and The 4 Seasons (https://www.youtube.com/watch?v=LcJm1pOswfM)

Sočno rdeč... od znotraj!?!

Imam novega pomočnika pri hiši. Sesalec. Robotski sesalec. Zdaj ravno nekaj drma pod mojo posteljo. Super je. Sicer je tudi glasen kot normalni. Vse posesa. Ni mi žal, da sva si ga kupila. Samo sčistim ga in že gre dalje. Pa še rdeče barve je! Uuuuuuu!

Vse je čisto, jaz pa lahko pišem! Tako sem bila navdušena, da sem še mamo navdušila, da si še ga je ona vzela. Samo njen je imel napako in je samo na mestu gibal. Je že na servisu.

Če bi moški morali sesati, (ne rečem, da eni ne, vsaj včasih) bi že vsa gospodinjstva imela robotske sesalnike. Namesto tečnarjenja, da ni posesano. Posesaj sam. Ali pa kupi prosto-hodeči sesalnik. 

Pomivalni stroj pa je tako osnova. Koliko časa ti vzame pomivanje posode! Najprej zelo dobro skuhaš. Se najedo. Potem pa za nagrado pomiješ posodo. Vsak dan znova. Odpade. Obožujem kuhinjske pripomočke. Tako kot sekljalnik za čebulo. Brez njega si ne predstavljam več življenja. Ali pa kavomata, ki mi peni mleko. Kako sem prej sploh brez tega živlela. Odličen je!

Obožujem sprehod po parku. Vse to zelenje. Tišina. Mir. Kužki. Velika mogočna drevesa. Listje v krošnji. Bukev z rdečkastimi listi. Mala zraven nje. Pa še bolj ogromna malo vstran. Super je bilo hoditi po njenih razvejanih močnih koreninah. Gledati v višine. Se dotakniti njene raskave skorje. Kar srkala sem naravo!

Malo sem se potepala okoli. Po nasvetu Radical self-love. Šla sem na zemnek s sabo. Pustolovščina. Njaboljše pa je, da je tam pisalo, da si poiščem dnevnik. Ustvarim bibilijo navdiha. Našla sem popolnega. Z zvezdicami spredaj in rdečimi listi od znotraj! Iskala sem dobro kavarno. Pa mi na koncu ni bila všeč. Iskala sem naprej. Vmes je bila ena prazna. Vstopila sem v hotel. Klicala. Nikjer nikogar. Na recepciji nikogar. Prostor mi je bil všeč, s pogledom na gozd. Kave pa si vseeno ne bi sama skuhala.

Zanimivo, koliko gradijo. Takih hišk, nizkih, s samo eno poševno streho. Všeč so mi bile. Bilo je tudi nekaj zapuščenih hiš. Po res dolgi vožnji okoli. Po slepih ulicah. Enosmernih cestah… sem prišla iz labirinta. Pristala sem v moji dragi ljubi kavarni, kjer imajo vse v steklu, obkrožajo pa jo drevesa. Pridem pisati dnevnik. Brez pisala (saj so mi ga posodili). S knjigo. Čas mi je tako hitro minil. 

Sijajen dan ljubko rdeč od znotraj! Cmok! Cmok!

P.S.: Malo povabilo v park... Magnifico - Tivoli  (https://www.youtube.com/watch?v=iMI_VWaRZQc)

Varuh...sladoleda!

V starih dnevnikih pa sem brala tudi o odnosih. Kot bi bila teoretični ekspert…

Predstavljajte si, da vaš odnos sedi na drevesu na veji, ki sega nad reko. Veja je tako visoka, da pljuskanje vode nikakor ne more doseči odnosa. (Dr. Phil)

Od sebe zahtevajte več. Naju moje početje zbližuje ali oddaljuje? Moje početje najin odnos krepi, ali sva zaradi tega še naprej ujeta v stare vzorce? (Dr. Phil)

Sonce in veter sta stavila, kdo lahko človeku sleče plašč. Veter je pihal, se zaganjal v njega, moški pa se je samo še bolj oklepal plašča. Sonce pa ga je pogrelo in sam si ga je slekel. Nato je sonce reklo vetru, da se s toplino in ljubeznijo doseže več, kako s silo in besnenjem.

Takoj, ko prideš na Mariborski otok, sta tako lepi mogočni drevesi. Skupaj. Pa vseeno dovolj narazen. Vsaka zase mogočna, čuddovita. Dotikata pa se z vejami. Kot dejanska prispodoba odnosa. Vsak zase sva celi, veličastni, čudoviti osebnosti, ki se prepletava v partnerstvu.

Želim si biti neodvisna. Močna, ker sem že malo taka po naravi. Strah me je biti ranljiva, nežna, vodena (v plesu), izražati potrebe... Ženska. Mi je pa bilo včeraj v neizmerno veselje poslušati Hay hause word summit (https://www.hayhouseworldsummit.com/lessons/divinely-feminine-and-wonderfully-present). Tako sem se nasmejal zraven, ko je rekel en moški: »Tvoja mama nosi tvoja jajca v torbici. Čas je, da si jih vzameš nazaj!« Dobra! Zelo smešno!

Zdelo se mi je tudi zanimivo, da moja ženska stran začuti, kar si želim in kar potrebujem. Moja moška stran pa potem to varuje kot Varuh, vojak. Ponedeljek, sredo, petek si želim dve uri zjutraj zase. Moškim je logično, da ko se tako odločijo, da nič ne pride vmes. Tega se držijo. Meni pa vse izgleda bolj vabljivo, vsaj tisti trenutek. Potem pa sem jezna nase, da tega ne uresničim.

Veš kaj, dobila sem knjigo, ki sem si jo naročila! Pa tako hitro! Kako veselje! Pinki barve! Z rožami! Radical self-Love! Obožujem! Nisem se ji mogla upreti. Berem jo s takim navdušenjem. Si podčrtujem zraven z markerjem! Adijo! Sreča je naše naravno stanje. Najbolj pomembno, kar lahko naredimo je, da se vsak dan počutimo odlično, ker potem si magnet za dobre stvari. Kake ideje, da sebe pelješ na zmenek! Na kosilo, v kino, v park, se pelješ kam z avtom, greš na sprehod. Doba zamisel, danes jo bom že uresničila. 

Danes pa sladoled, kako sonce zapeljuje zunaj! Do globin duše! Cmok! 

P.S.: Za bolj sladki dan... Christina Aguilera – Candyman (https://www.youtube.com/watch?v=-ScjucUV8v0)

Luksuz, ne stvari...

Spet nekaj novega! Pa berem stare dnevnike! Res! To sem že takrat odkrila! Zakaj pa ne živim tako!? Imam pa ogromno prostora za novo! Živi s bolj v sozvočju z dušo. Odstrani nered. Negativne ljudi. Postavljam meje. Sem čisto v trenutku. Uredim si svoje vsakdanje življenje. Jaz pa tako kompliciram, kot da moram os sveta obrniti, da se bo kaj spremenilo. Pa daj no! Kaj mi ni moglo to biti to prej zaupano?

Sebično iščite srečo, saj je sreča največje darilo, ki ga lahko podarite drugim. Če niste srečni, tako ali tako nimate ničesar dati.     (Abraham Hicks)

Raje sem cel kot priden.        (C. G. Jung)

Prvi pogoj za srečo je pogum za življenje po lastni izbiri.

Me pa na svoji novi poti iščemo vsakdanja razodetja – priložnosti, ko lahko v običajnem doživimo sveto in spoznamo, da si ne moremo več privoščiti, da bi s tem, ko ne opazimo njegove čudežnosti, zavrgle en sam »nepomemben« dan.

Tako zdaj pa dovolj teorije in razglabljanja. Nekje nimam navedenih avtorjev zraven, se opravičujem. Ali pa so neznani.

Zdaj bolj cenim luksuz, ne stvari. Sprehod v naravi. Reka. Labode. Krošnje dreves. Držanje za roke. Smeh. Sedenje ob kavi. Pitje iz moje najljubše skodelice. Rože na mizi. Čas zase. Globoke pogovore, ko se lahko resnično povežem z ljudmi. Ustvarjanje. Ta trenutek, da sem čisto prisotna.

Tu pa še nekaj odkritij lanskega dnevnika…

Okopana

v biserno beli svetlobi:

pobožana

s prosojno tančico.

Neznano

želi biti spoznano:

rasti, se širiti, ustvarjati…

Ko vrba niha

počasneje

od zvonjenja zvona,

v ritmu vetra

čutim svoj

ritem, ki se

umirja

na svojega

naravnega.

Čutim se,

žvrgolenje duše.

Valovanje reke.

Notranjosti.

Tečeš

skozi mene

lesketajoč

kot sonce

na gladini,

v globinah

pa poln

življenja,

vem, da

sva povezana…

Čar razlitega črnila...

Našla sem branje za tako oblačno, nežno sončne dneve. Stare dnevnike! Kako zanimivo branje… Pa kako divje pesmi. Kaj vse sem že prebrala, polno nekih citatov. Kaj vse sem že dala skozi! Koliko neumnosti sem prenašala!

Na začetku osnovne šole sem dobila svoj prvi dnevnik. Bil je tako lep. S temnomodrimi platnicami. Z lokomotivo na prvi strani in roza listi s črtami. Podarila mi ga je mama. Imela sem tako pisalno mizo, ki se je zaprla. Bil je vedno na isti polički. Najprej sem pisala v njega, kako je bilo vreme. Kaj sva ušpičili s sošolko. Ali s teto. S sestro in bratranci. Moje prve simpatije. Potem pa sta mi ga začela brati sestra in bratranec. Kako sta se norčevala iz tega. Kaki lepi spomini!

Cel kup dnevnikov sem imela na omari. En je bil veliki format, debel vsaj tri centimetre. Kot kakšna stara debela bukva! Vse sem popisala. Potem pa me je nekaj zagrabilo. Vse sem zažgala. Tudi tistega prvega… Včasih je dobro narediti prostor novemu… Malo pa mi je žal… Eh.

Vsak dnevnik je zaključitev neke zgodbe. Nekega obdobja. Poglavja. Začetek nove poti. Kako sem iskala ta dnevnik, ki še mi je zdaj pri srcu. Zunaj je zlato obrobljen. Od znotraj pa je zlato leopardji vzorec. Na vsaki strani je srček s pentljo roza barve. Kupila pa sem si ga posebej za potovanje, morje. Takrat sva šla s sinom z letalom za štirinajst dni. Imela sva sobo čisto na vrhu, s pogledom na čudovite sončne zahode. VIP x 2 …

Drugi je z roza platnicami, s srčki. Z napisom: »with love from Paris«. Ko ga obračam, se srčki spreminjajo v krogce. Kako ljubko. Notri pa: »Moje življenje je res simpatično, tako kot sem jaz.«

Ali pa dnevnik, ki ima liste cele valovite in slane od morja. Podarila mi ga je mami. Z čudovitim morskim zalivom na prvi strani. Vijoličnimi črtami od znotraj in slikico na vsaki strani…

»Veš kaj, zaupam, da obstaja moški, ki je zame, če ne, pa je vredu tudi tako…« berem na zadnji strani. Ta dva dnevnika sta že kar nekaj let stara. Kako zabavno branje!

Računalniki so zamenjali moje stare dnevnike, saj sem jih tam lahko ustvarila neskončno. Vseeno pa imajo čar ti listi. Neenakomerna pisava. Slike ob robu. Kdaj neprepoznavnost. Kaj?! Pisanje z nalivnim peresom mi je vedno bil poseben čar. Spet bom poiskala kakšen zvezek. Pa »penkalo«… Dnevniki so mi vedno pomenili stik s sabo, čustvi, mislimi, prizemljitev, zavedanje, rast, upanje, razčiščevanje…

Lep dan napisan lastnoročno… Cmok! Cmok!

Okus lepote...

Včasih prav paše, da sem lahko z razlogom dolgo v postelji. Ne več v spalni majčki in boksarcah. V mojih najljubših pajkicah in beli bombažni majčki. Toliko o moji samohvali, da obožujem modo in imam občutek za lepo. Saj imam. Samo včasih je dan udobja… Skuštranih las. Poslušanja radia. Lenarjenja. Branja moje najljubše revije.

Vedno pa me razveseli branje poezije. Strastnih romantični pesmi. Razkrivanja večnosti in norosti ljubezni. Vedno sem verjela v pravo ljubezen, ki me vso posrka. Ne želim biti odvisna. Ne želim biti neodvisna. Želim živeti prepletanje ljubezenskih verzov dveh avtorjev. Polno. Pustolovsko. Strastno. Globoko. Z vsem srcem. Iskreno. Pristno. Prijateljsko. Nagajivo radostno. S sijem v očeh.

Vedno si prvi prinesel mi sonce

in jutro z okusom poljuba,

kaplja je topla drsela med nama

in zvesta bila je obljuba.

          Feri Lainšček

Kaj ni zanimivo, kako lepo živimo? Kako lepa prikupna življenja imamo. Kaj ni lepo. Zjutraj vstanem. Se pretegnem. Se lepo oblečem! Imam toliko lepih stvari v omari, ki me razveselijo. Zbudim sina. Prezračim stanovanje. Izberem svojo najljubšo rdečo skodelico. Si skuham kavo. Uživam v njej. Zunaj se razprostre božanski dan. Poln lepih trenutkov. Čudovite pisane rože na mizi. Kavica s prijateljico. Turška. Klepet in smeh. Nagajiva sporočila z ljubim. Pisanje dnevnika. Oblaki, ki gred počasi mimo. Beli. Puhasti. Mafin s skuto. Pričakovanje popoldneva z mojimi ljubimi.

Globoko iskreno sem ljubljena in ljubim. Ustvarjam. Živim. Se zavijem v toplo odejo. Obožujem svoje življenje. Vse te navadne dneve. Ta dan je najlepši do zdaj! (Do jutri!) Najlepše še je pred mano! Kaj ne bi bilo žalostno, da živim odlično življenje in ne bi niti opazila!?!

Ljubek pristen lep dan! In življenje! Cmok! Cmok!

Ljubi spomin!

Včasih pride dan, ko me kuha. Ko nič ne spim ponoči. Potem pa spim do enajstih. Čas, ko mi ljubi prinese čaj v posteljo, ker sem zbolela. Ne samo to, gre ga kuhati sredi noči. Šipkovega. Kaj, moj najljubši čaj iz otroštva ima?! Veš, da ga bi. Kar na smeh mi je šlo! Jeeee! Šipek! Ne morem verjeti. Pa ravno šipek! Bil je dolgotrajni postopek. Čaj pa odličen. Spominja me na babico, ki mi je pozimi kuhala ravno ta čaj. Res mi je bila pri srcu. Počutila sem se kot objeta z ljubeznijo.

Zjutraj pa sem dobila kavo v posteljo. V posteljo! Bila sem zelo pridna. Nič nisem polila. Bila pa je odlična kava, ker sva jo pila skupaj (Kaj sem napisala, da v postelji!?!). Zraven pa moj najljubši kompot. Ananasov. Pa pogovor! To pa prav obožujem.

Zajtrk pa potem pozno, ko je že bil čas za kosilo. Pa nikoli ni prepozno za dober zajtrk. Mlada čebula. Rdeča paprika. Sami vitamini. Pozabila sem pojesti nekaj česna. Naravni antibiotik… pa jutri!

Že nekaj časa nazaj smo gledali dober film. V kinu. Cela velika družina skupaj! Kako je bil dober! Tako sem se nasmejala zraven! Ko je mamica potisnila avto po bregu. Pa »zakurblala motorko« za podiranje gozda (za doto: odkupnino (odkurbnino)), da bo šel sine končno od hiše!

Vsi liki so tako komično svojeglavi: »Samo danes še grem na šiht, potem pa do konca življenja!«

Za ljubezen vse: »Ti mi boš vedno šel na k*, tudi če imam ženo!« Pa obljubil mu je, da ga bo na Pokljuko peljal! Zdaj pa ima ženo! Kako se je jokal!

Zelo smešne scene in prizori. Res zanimivo za pogledati. Dobra slovenska komedija! Pr' Hostar. (Zdaj sem si končno naslov zapomnila. Vedno sem govorila Pri Hribarjevih…) Smeh mi vedno poživi dušo! še zdaj imam karto na hladilniku, ker mi je res ljubi spomin!

Prisrčno smešen dan! Življenje!