ROJSTVO SRČNE PRISTNOSTI! PRAZNUJMO!!! Juhu!!!!

Življenje je polno čudežev in največji je življenje samo. Imamo dovolj zraka za vso življenje, tako da imamo vse, kar res potrebujemo. Kaj pa zares potrebujemo? Kaj si zares želimo?

Zdaj sem v svojem čudovitem domu, z mojo čudovito Bliss – mojo »hudo« mačko in imam vse, kar res potrebujem. Vse. Imam moj avtek, dovolj hrane in čudovite osebe, posebne osebe, ki me imajo radi, jaz pa njih.

Kaj pa si v resnici želim?

Danes zjutraj sem bila spomnjena na to. Suzan Ashley je napisala, da si ne želimo hiše, ampak varnosti, zavarovanost in miru.

Želim si mir.

Želim si svobodo.

Želim si ustvarjanje.

Želim si varnost.

Želim si ljubezen.

To je to, kar si zares želim. Samo to. In to je vse in hkrati največ. Ker če imam vse to, imam res to, kar je najbolj pomembno. Mir, varnost, svoboda, ljubezen, obilje, ustvarjanje, pristnost, srčnost, to najbolj šteje. To je moje največje veselje. Tako je to. In zdaj vse to imam. Kar imam, tega mi bo še več dano. Zaupam to, ker to držim v svoji vibraciji.

Danes pa se veselim posebnega projekta. Bom jutri poročala, kako je uspel in že komaj čakam, da se vržem na delo. To pa bo zabavno v vseh pogledih.

Pri selitvi v dom, sem kupila čisto nov pralni stroj, takega bolj ozkega, ker mi je dovolj. Vse smo naredili kot je bilo potrebno. Odvili smo debele transportne vijake, priključili cevi za odvod in dovod vode. Napolnila sem perilo in je javljal napako. Nikakor nisem razvozlala, kaj je. Vse cevi sem pregledala. Vse odvila in preizkusila s prstom, če je kaj v njih. Nikakor ni mogle ožeti perila in odtočiti vode. Tako sem prala vsaj deset pralnih strojev, zraven pa si razbijala glavo, kaj mu ne gre. Vedno znova sem vse pregledala. Voda pa še je vedno ostajala v njem. Govorila sem z vsemi, ki sem jih srečala, kaj bi še lahko bilo. Potem pa je sin prišel na obisk. Dala sva na čisto kratko pranje, tako je super prani stroj – ime mu je Viva – da še ima vse ta kratke programe, ki jih obožujem od prej. Večinoma imam perilo samo za splahniti, kar mi prihrani veliko časa, pa tudi energije. Tako sva s sinom vse pogledala, še čaj sva si nesla v kopalnico in bila zraven tuš kabine, ko bi naj izvrgel vodo. Mučil se je in mučil, pa nič. Še on je prej vse pregledal. Čakava, da bo zdaj zdaj voda pritekla ven, pa spet nič. Celo z usti jo je poskusil potegniti ven, pa nič. Dokler ni pogledal še na drugi strani priključka in videl tam, da še je zamašek noter! V tisti cevi, ki pride v steno! Torej pralni stroj ni bil čisto nič kriv, odvodna cev še je imela majhen moder zamašek v sebi! Tako sva se smejala in prav oči sem imela napolnjene s solzami radosti, ker res rada perem. Tako sem si že zdaj skoraj vsa oblačila preprala, da so sveža in dišeča. Prej pa mi je samo umazano vodo noter v sebi zadrževal in nič kaj ni dišalo, ko bi naj prišlo ven sveže perilo. Nič.

Mislim, da je podobno z odpuščanjem. Lahko spuščam v sebe čisto vodo koliko želim z novimi idejami iz razširitvami prebujenja srca, ampak če ne pustim staremu oditi, bom samo svežo vodo vedno znova umazala s svojimi starimi mislimi zamere, zagrenjenosti, sovraštva in jeze. Tega pa si več ne želim. Zdaj si želim, da bi bila čista kot izvirska voda prosojna za sonce Ljubezni, da me napolni in skozi mene sije najbolj močno, kar le lahko. To je moj namen. Odpuščam sebi sovraštvo, zamere, zajedljivost, zagrenjenost, jezo, zlorabe in še vse ostalo. In odpuščam drugim. Zdaj. Če pa še ne morem čisto odpustiti, pa sem vsaj pripravljena odpustiti. Tako je! Bog pomagaj mi, da odpustim sebi in drugim, da začnem sveža in se veselim novega rojstva sebe in Nove Zemlje, Nove Dobe Ljubezni – Srčnosti. To naj prevlada zdaj in za vekomaj. Tako je!

Kaj še imam v sebi, kar smrdi po zatohlem, zastalem in plesnivem? Danes to vse zračim in naj se v moje življenje priteka radost, veselje, ljubezen in ustvarjalnost. Zdaj je moj čas. Uživam v sebi. Uživam v drugih. To je zdaj moj čas prenove in radosti. Prebujenja.

Odpuščam si tudi, da nisem kot drugi, da sem čisto posebna. Odpuščam si, da nisem takšna kot so me želeli starši ali kdorkoli drug in sem ponosna nase, da sem samosvoja. Danes opuščam vso sovraštvo, ki so ga gojili do mene nenamerno, saj so ga najprej čutili do sebe, ko niso mogli izpolniti pričakovanja staršev ali pa so ga, pa so potem sami sovražili sebe in svoje starše – projicirano pa je bilo name. Danes sem vsak trenutek bolj in bolj prijazna do sebe. Kaj pa ljubim na sebi? Svojo sproščenost in ustvarjalnost, iznajdljivost, praktičnost in hkrati eleganco. Rada imam svoje ljubko življenje vseh pogledih.

Jutri bi si rada oblekla nekaj čudovitega, kaj pa bi to bilo, pa ne vem. Bom že našla kaj. Privlači me bela barva.

Ljubek srčkan sijoč pristen lahkoten živahen jasen igriv harmoničen miren varen bogat dan!

Vredna si vsega obilja Vesolja in zdaj razpri roke in ga sprejmi! Juhu!

BODI MILA S SABO!!!

Danes pa sem imela športni dan! Poln letanja vse naokoli! Vse,  kar sem se spomnila in še kaj sem dodala. Bilo je zabavno! Pustolovščina.

Vsi so bili tako prijazni in zabavni. Res se imam rada z vsem srcem. Čas je, da se imam še bolj rada.

Peljala sem se domov in čisto narahlo je naletaval sneg, kot čisto nežen posip sladkorja na krofu. Nič se še ni prijemal na cesti, samo trava je dobila srebrnkast pravljičen pridih. Lepo je bilo. Čarobno.

Je v mojem svetu vse dobro? Vse je dobro.

Uredila sem si tudi zelo pomembne stvari. Mislila sem, da me bo obisk moje najljubše trgovine razveselil, pa me je pustil ravnodušno. Tako. Eh. Mljeh. Eeee. Nič kaj pametnega.

Mogoče pa imam druga zanimanja, ker pa me je roza barva, ki sem jo našla po naključju – ali pa je ona našla mene... čisto navdušila, da si pobarvam mojo starinsko omaro za spalnico in ji dam novo preobleko, bolj zapeljivo. Zdaj bo prava roza šarmerka in komaj čakam, da začnem jutri s »šmirglanjem«, pa osnovno barvo, potem pa naprej. To pa bo veselje. Pa še garderobno starinsko omaro bom tako prebarvala. To pa bo čisto veselje zame.

Zgodilo pa se mi je, da sem nek posnetek poslušala še sigurno dvajset ali trideset krat in se mi spet zdi, kot da sem slišala nove stvari. Zakaj? Kako? Sem se energijsko odprla novim plastem sporočila ali sem se energijsko dvignila? Mogoče, da je oboje.

Zdaj pa se veselim novega srečanja. Takega, prazničnega, ki nas bo vse združil skupaj in nas povezal.

Kaj ni zanimivo, da nimam internetne povezave, vreme pa se mi vseeno posodablja. Prej mi je pisalo večinoma sončno, čeprav je tema. Dobro. To ni bilo ravno res. Potem je spremenilo v hladno. Zdaj, ko pa sem to opazila, pa je vreme spet nazaj na večinoma sončno. Kaj si računalnik sam najde internetno povezavo?! Kako!?!!! Naj še meni pove, če bi jo kdaj slučajno potrebovala… Same skrivnosti.

Moji Bliss sem vzela igračo z ribo, ki ima zvonček na repu in se je tako igrala z njo. Prav v gobčku jo je želela odnesti, pa jo je gumica vedno nazaj iztrgala iz njenega prijema. Zdaj pa si je ribo s palčko vred zvlekla pod posteljo, pa je tišina. Kako je igriva! Ni ji bilo jasno, kaj je to z gumico. Najprej jo je tako vlačila, da se je strgala z gumice in sem ji jo privezala okoli repa. No, očitno, da si jo je vzela v njen brlog. Zdaj pa moram jaz ribico ven loviti. Očitno so igrače vsestranske, ne samo za mačke, ampak tudi za ljubitelje mačk. Tako sem vesela, da me je posvojila.

Zdaj je sredina januarja in počasi bom spravila vse okraske in jelko. Samo lučke še bom malo pustila, ker me razveseljujejo s svojo pisanostjo.

Prebrala sem prva dva dela sedmih sester, zdaj pa imam iz knjižnice predpred zadnjega in samo še zadnjega imajo. Škoda… bom pa počakala, da jih nabavijo. Vseeno pa bom prebrala to, kar imajo zdaj. Ljubim branje! Zgodbe so pa čudovito romantične in hkrati zapletene… Prava poslastica za branje. No, zdaj pa tretja v vrsti, no, ne tretja – predpred zadnja. Mislim vsaj…

Kaj pa tebe razveseljuje in te pomirja?

Ljubek pristen igriv navihan lahkoten zabaven srčkan jasen živahen iskren blažen optimističen dan!

Življenje te ljubi (Louise L. Hay) in zdaj je čas, da mu to dovoliš. Kako se lahko imam danes bolj rada? Danes sem prijazna s sabo, tudi do drugih, ko se plazim pod posteljo za ribico. Uživaj, moja draga!

SIJAJ! (OSTANI V SRCU!!!)

Življenje je lepo!

Prej sem imela misel, ki sem jo takoj odgnala z logičnim razmišljanjem. Pa se je izkazalo, da bi morala tako narediti. Kaj še vse odženem, kot glas intuicije in ga potem racionaliziram glede na preteklost – oziroma mi možgani takoj ponudijo zavrnitev ideje, ker želijo ostati v starem in navajenem utečenem ritmu, ker je vsaka sprememba za njih pogubna, ker se ne znajdejo v novih situacijah. Vse novo jim je izven informacijskega sistema podatkov pridobljenih v preteklosti, v resnici pa je nekaj novega lahko blagoslov. Vodi me na čisto novo in drugačno pot.

Veš kaj, zdaj sem naredila novo veliko stvar in zelo sem ponosna nase. Izkazalo se je za izjemno. Zaupala sem intuiciji.

Zdaj pa mi je predlagala nekaj čisto drugačnega, malo me je strah tega. Čutim, da je najtežje narediti prvi korak, potem pa bo vse steklo. Če ne drugega, pa bo vse, kot je bilo do zdaj, kar pa je tudi najslabši možni rezultat, ki pa je že kar dober – no, izjemen.

Imam res lepo življenje.

Velikokrat (večinoma) sem preveč stroga in kritična do sebe. Ustvarila sem si čudovito življenje, ki ga ljubim in zdaj je čas, da zares uživam v njem.

Veš kaj, čas je, da sem bolj prijazna do sebe in mila. Kaj vse sem že dala skozi! Pa to je neverjetno! Pa še vedno diham, sem srečna, živa in polna navdušenja nad čudovito prihodnostjo, ki me čaka. Počutim se izjemno hvaležno in cenim vse, kar sem naredila, bila – ker sem zaradi tega zdaj boljša oseba. Ne bi se rada več obsojala in bi si rada vse bolj odpuščala. Zdaj je čas, da se ponovno rodim. Zdaj je čas sprememb in radosti – na boljše. Zaupam Bogu – intuiciji – višjemu jazu – ljubezni, da me vodi točno tja, kjer je najboljše zame – na najboljše mesto, z najboljšimi ljudmi in ob najboljšem času. Pa to je izjemno! Odprta sem in pretočna! Zdaj!

Sprejemam najboljše, kar ima vesolje zame! Zdaj!

Življenje je res lepo!

Uživaj mi danes!

Lep ljubek srčkan srečen kreativen blažen jasen vesel sijoč dan!

Zaupaj svojemu srcu, prav te vodi. Zares! Zaupaj si!

SPROŠČENO RAZISKOVANJE SIJAJA!

Bila je pestra noč polna pustolovščin z mačko. Mislim, da bi rabila napis: »POZOR HUDA MAČKA!«

Zdaj se je že zelo razživela in bi se vso noč igrala. Zjutraj pa bi se že cartala naprej. Od kod ji toliko energije. Upam, da si bova uskladili najina bioritma.

Včeraj je bilo tako fajn, ko sva zaspali na sedežni skupaj in začelo se je mračiti. Prav zadremali sva. Obe sva predli kot mački.

No, življenje mi je veliko bolj zanimivo in pestro. Zdaj lahko rečem, da imam spet nočno življenje – po dolgih letih. Prav zabavno je, sploh zjutraj, ko se želim vstati in imam oči zalepljene ali bolj popeskane. Kje so ti časi? Ampak bili so lepi, zdaj pa so še lepši časi. Zaupam v to.

Zdaj moja muca Bliss raziskuje po kopalnici. Prav radovedna je in vse jo zanima. Vse ji je tako novo in sveže. Prav zabavno ji je vse skupaj. Od mirne muce, ki je samo ležala, je zdaj kar oživela in vsak kotiček si želi osvojiti. Pestro jo je opazovati, da je moje življene kar dobilo druge dimenzije.

Sem jaz kdaj kot mačka in vse raziskujem, ali sem samo bolj lenobna na sedežni garnituri?

Zdaj dela zvoke, kot bi čivkala. Zabavna je. Vsepovsod je je polno, prav nemirna je. No, zdaj sedi na okenski polici in opazuje svet zunaj, to ima rada. Za zdaj še bo notri, ko pa se bo čisto udomačila, pa bo seveda lahko raziskovala tudi zunanji širši svet. Verjetno se zelo veseli. Jaz pa tudi za njo.

Se sama prestrašeno skrivam v kotu ali si pogumno ogledujem svet? Velikokrat sem samo v kotu in pri miru, ker mi je to najbolj znano, zdaj pa dobivam pogum, da raziskujem na veliko. V vseh ravneh. Zaupam, da me svet vodi, ljubezen vodi k mojemu največjemu dobremu. Življenje je ljubko in čas je, da ga sprejmem in objamem kot takega.

Berem tako zelo zanimivo knjigo serije Sedem sester in kar me ne spusti stran. Zdaj imam še samo zadnjih sto strani od skoraj sedemstotih. Pa knjiga je v angleščini. Res sem ponosna nase. Dobro mi gre. Želim si stari staromoden zeleni debel slovar angleško slovenskega jezika in obratno. Tako, za kakšno besedo, da se širim v znanju.

Zjutraj imam uro meditacije in Bliss je bila užaljena, da se nisem cartala z njo, da sem jo kar že zjutraj pustila samo. Tako je vsake toliko zamijavkala, kot bi preverjala, če sem še tu in se ji bom oglasila. Seveda sem jo poklicala k sebi. Cartanje pa sva zdaj nadoknadili na polne.

Počasi se navaja. Včeraj ko že celi dan ni nič jedla, sem jo peljala k veterinarju, če je kaj zbolela. Vse je bilo normalno, le da ji je odpornost padla po sterilizaciji in je bila rahlo prehlajena. Dobila je terapije in takoj je bila boljše. Vem, da je bila v stresu zaradi posvojitve, ampak vesela sem, da se poiskala pomoč. Počutila sem se tako nesposobno, da skrbim za muco, ampak saj imam šesti čut – materinski. Naredila sem vse, kar sem lahko, da se je počutila dobro in sprejeto – domače. Vseeno pa je iz mene izvabilo glasek krivde, da nisem dovolj – seveda izvirajoč iz otroštva, ko sta starša želela, da sem nekaj, kar nisem. Zanimivo pa je bilo, da takoj, ko sem si to priznala, je to izvodenelo. Izginil je občutek krivde, moje vso telo se je sprostilo in začutila sem val samozavesti, da jaz to zmorem. Vedela sem, da bo Bliss dobro, tudi če je ne peljem k veterinarki, da rabi samo čas, da se navadi, ampak vseeno sem bila pomirjena, ko se je potem takoj počutila boljše.

Ponosna sem nase, da se tako hitro premikam skozi občutja in se hitro vračam na površje k svetlobi, soncu, sreči in zadovoljstvu – miru in notranji harmoniji. Res sem ponosna nase z vsem srcem.

Zdaj pa je čas, da si malo pospravim, čeprav se ne bom mogla upreti, da še najprej preberem nekaj stvari.

Ljubek srčkan sijoč pristen vesel radosten iskren lahkoten fantastičen veličasten navihan jasen zabaven dan poln smeha in pristne bližine.

Sledi svojemu srcu. Zadnjič sem videla na olju napisano sledi srcu in bilo mi je lepo, da se je slogan prijel v vseh pogledih. Srce je tvoja moč in tvoj glavni vodnik. Rada se imej in uživaj danes!

SIJAJ ALI VESELJE?! OBOJE!!!

Veš kaj, zdaj pa ti bom povedala, česa sem se včeraj tako veselila! Dobila sem najlepšo zeleno oko muciko na svetu z oranžnim »flekom« okoli oči. Prav prisrčna je. Zdaj se še navajava, ampak ima tako mehko dlako in tako lepo jo je cartati.

No, to je bilo moje darilo. Zdaj pa ne vem, ali bi ji dala ime Bliss ali Joy. Nekaj do tega bo sigurno.

Zunaj je tako lepo sonce, ampak kar mraz. Narava je čudovita. Dobro sem spala. Naredila sem si hitro kopel, da sem bila odmočena. Prav prijalo je. Danes pa sem si oblekla najljubšo trenerko svetlo modre barve, ki jo obožujem.

Včeraj sem imela obisk, ki mi je tako pri srcu. Čas je hitro minil in bilo je zabavno. Spet sem čutila povezanost in radost. Vesela sem, da imam ob sebi tako dobre in srčne ljudi.

Muco sem posvojila, pa je tako prestrašena. Saj je že razcartana, navajena ljudi, ampak še vedno se trese, ko jo božam. Počasi se bo navadila. Sploh ne more sprejemati ljubezni, ker samo gleda, kako bi pobegnila. Vsaj na začetku je bilo tako.

Kaj če smo v sebi vsi tako prestrašeni, glede na to, kaj smo že vse doživeli v tem ali prejšnjih življenjih in se sploh ne moremo sprostiti v sprejemanje dobrega? Kaj če nam je strah tako globoko vcepljen v našo bit, da se sploh ne moremo sprostiti v našo resnično naravo? Kaj če so strah ali groženj izrabljali, da so nas kontrolirali in imeli tam, kjer smo bili najbolj koristni za sistem – ali za bogatenje drugih?

Strah nas odklopi od našega bistva in zaupanja v dobro. Tako nismo pri sebi. Vsaj jaz vem, da ko sem v strahu, ne morem biti dejavna, ustvarjalna in pristna. To pa je verjetno največji razlog, zakaj nas želijo ohranjati v strahu. Ampak ne več! Zdaj se začenja nova doba in jaz sem odločena, da stopim v pet dimenzionalno realnost svetlobe. Tako je to! To je moja odločitev. Zato zdaj spuščam vse stare navezanosti na strah. Zdaj je čas, da se popolnoma predam sreči, ustvarjanju in radosti srca. Zaupam, da je Bog dober, da ljubezen vedno zmaga, tako kot tudi resnica in pravica, to izbiram, zdaj in za vedno.

Kako se jaz najlažje spravim iz strahu?

Da pogledam v situacijo, točno v oči in se soočim z njo in jo sprejmem. Izmikanje, otopelost in zamotenje z drugimi stvarmi (hrano, filmi…) ne pomagajo.

Sicer pa še nikoli ni bilo tako hudo, kot me je strah strašil! Še vedno se je vse dobro, celo fantastično izšlo, tako se bo tudi zdaj! Zaupam v to!

Zdaj pa grem cartati svojo muco Bliss! Ali Joy, saj se bom danes odločila.

Ljubek pristen srčkan sijoč srečen sijoč izjemen dan!

 Življenje je lepo in zdaj srkajmo lepote tega čarobnega življenja. Danes si bom vzela dan za počitek in uživanje, da sem ves dan lahko samo doma in delam točno to, kar se mi zljubi. Danes bom ves dan posvetila Bliss.

SPROŠČENA ZA SPREJEMANJE ČAROBNOSTI

Danes pa čakam na zelo veselo novico! Zelo se veselim, da bom dobila, no, naj še bo skrivnost.

Veliko pa zadnje čase razmišljam, kaj mi je bilo rečeno na zadnjem odmiku, da so stvari nadomestilo za povezanost z Bogom. Ne bom našla sreče in topline ali bližine v stvareh. Tega mi ne morejo dati. Lahko pa se povežem s sabo, s svojim višjim jazom, dušo, srcem in je to moja osnova za zadovoljstvo in recept za srečno življenje.

Dnevi so mi tako kratki in komaj čakam, da si ve organiziram. Kaj sem res podležena temu, da sem »kontrol freek« ali kako bi to prevedli – obsedena kontrolorka? Vse želim imeti pod nadzorom, zato se upiram fantastičnemu življenju, ki me čaka in je veliko bolj pisano, kot ga živim zdaj. Kaj pa če me življenje, Bog, Ljubezen vodi, da si ustvarim zares čarobno življenje? Kaj če bi zares čutila, da ima Bog širšo sliko, da ima veličastnejši načrt, kot ga bom jaz kdajkoli zmogla spesniti? Kaj če bi opustila mojo malo sliko, ki jo tako močno stiskam v rokah, da so mi vsi členki obledeli zaradi pomankanja pretoka krvi v prstih? Kaj če bi se sprostila? Kaj če bi zares uživala? Kaj če bi spustila vse in bi zaupala, da je zame poskrbljeno?

Kaj če bi zdaj zares živela tako, kot je predlagal Martin Kojc, da zaupam, da je vse zame. (Tudi to, da se mi želja ne izpolni takoj ali da se sploh ne izpolni.)

Preveč stroga sem do sebe. Čas je, da se res sprostim in pustim, da me trenutek navdiha povede v drugi trenutek navdiha in intuicije ter tako naprej. Kaj če bi zaupala, da bom dobila, kar si želim, točno ob pravem času?

Več kaj je rekel Kryon: »Vedno sem na najboljšem mestu, ob najboljšem času in z najboljšimi ljudmi.«

Tako je!

Občutila bi mir na vsakem koraku. Ne bi rabila stiskati in pritiskati stvari, ker bi to pomenilo, da ne zaupam, da mi bo dano, kar je v moje najvišje dobro. Rada bi zaupala. Želim si zaupati. Gob, mi pomagaš pri tem, prosim? Vodi me.

Zunaj sije tako lepo sonce in se že veselim, da bom šla malo ven na sprehod z mojim fotoaparatom. Zadnje čase se dobro razumeva.

Kako pa si lahko bolj sproščena ti?

Danes se vsa predajam, ne moja volja, Tvoja volja. Bog uporabi me, da ti služim in udejanjam Ljubezen v tvojem imenu.

Ljubek pristen hvaležen radosten lahkoten srčkan jasen blažen sijoč vesel živahen dan!

Življenje je krasno, zakaj ga ne bi uživali na polne. Bolj kot sem hvaležna za vse, kar imam, več dobrega privlačim v svoje življenje. Juhu!

ENERGIJO DAJEM SAMO LJUBEZNI ALI VIŠJE!!!

Včeraj je imela meni ljuba oseba rojstni dan, moj ati. Neverjetno, kako hitro čas mine. On mi pokaže, da me ima rad tako, da mi postori vse mogoče doma. Včasih mi je sčistil avto kar tako. Ni mož besed, bolj dejanj, čeprav se težke stvari lažje zaupam njemu, kot mami, ker sva si bolj podobna – oba sva bolj mila karakterja, a tudi odločna in trpežna.

Veliko sem si želela, da bi lahko bila »atijeva pridna punčka«, a zdaj spoznavam, da sem si zadala nemogočo nalogo. Zdaj sem vsa ta pričakovanja spustila in si samo želim biti samosvoja. Ati pa me tako ima vseeno rad. Zaupam v to. Ati, no oba starša, mi samo želita, da bi bila srečna. Najbolj srečna pa sem, ko sem to, kdo sem. Pristna in nagajiva, pa tudi umirjena in družabna. Vem. Vsa mešanica. Taka pač sem in všeč sem si.

Zgodilo pa se mi je še nekaj, da sem se takoj počutila krivo, ko sem si nekaj privoščila. Bilo ap je tako dobro, še zdaj se počutim fantastično, ko samo pomislim na to. Očitno, da smo bili sprogramirani po družbi in sistemu, da se – sploh ženske – najprej zatečemo h krivdi. To me tako ohromi, da postanem neodzivna, pasivna, kot bi se izklopila. To pa je največja napaka, saj ne morem sprejeti rešitve iz višjih ravni, ker sem odklopljena od vira. Če sprejmem, kje sem, sem že bolj priklopljena. No, naučene smo bile, da smo nemočne, ker tako nismo škodljive rušitvi obstoječega nedelujočega sistema. Pa saj nič ne bi dejansko podrle, samo prevodnice bi bile za resnico in s svojo svetlobo tako močno sijemo, da resnica prej ali slej pride na plan. Celo nič nam ni treba narediti, samo smo – to kdo smo – pristne – in naša svetloba tako močno sveti, da lahko obstane samo ljubezen ali višje. Točno to je naše poslanstvo, da smo tu. Samo, da sijemo. To je zdaj naš čas graditve Nove Zemlje, od zunaj in še prej od znotraj. To zmoremo, za to smo se rodile. To nam je naravno!

Poslušaj samo sebe in svoje srce, ko si srečna, delaš čudežne premike za vso Zemljo in Vesolje in še dlje. Tvoja sreča je pomembna in veselje in zadovoljstvo ob pristnem življenju. To je to. Živi svoje življenje na polno. Rada se imej v vseh pogledih. Zaživi iz sebe navzven. Živi svoje pristno poslanstvo, zdaj. Bodi srečna. Izbiraj srečo!

Ljubek pristen srčkan srečen sijoč izjemen lahkoten barvit iskriv sijajen dan poln smeha in radosti!

Lažje se je počutiti dobro in sijati, to nam je vsem naravno stanje. V vse drugo so nas prepričevali stoletja, da je trpljenje plemenito in take bedarije, da so lahko izkoriščali in izžemali našo energijo za svoje bogatenje. Zdaj pa je dovolj. Ne dajem več svoje energije. Namenjam jo samo Ljubezni ali višje. Vse, kar ne služi izražanju moje veličastnosti, naj se zdaj razkroji. Resnica je izkazana. Zdaj! Juhu!