Samosvoja... pot...

Pot me vodi vedno na zanimive načine. Kamorkoli si pač zaželim. Rada berem zgodbe. Jih poslušam. Tako zabavno mi je. Moški. Rad meditira (kako seksi…). Potem pa gre v kavarno in tam piše dnevnik (še bolj privlačno… skoraj neustavljivo magnetno. Držite me nazaj!).

Moj ritem…

Brez podrobnosti.

Meditacija.

Zajtrk.

Ali obrnjeno.

Kava. Zraven pisanje. Ali pa čaj. Ker me zbudi, ali, da vem, da sem budna. Vseeno.

(Nisem omenila oblačenje, fotografiranje sončnega vzhoda, pitje vode, pretegovanje v postelji, nasmeh v ogledalu, ker sem tako prikupno skuštrana… moji lasje v resnici niso moji. Vsak je čisto samosvoj… brez diktature so lasje najlepši… v vetru pa še sploh…)

To tako traja približno eno uro, da sem potem res pri kavi in pisanju. Polna navdiha… Potem pa si vzamem čas…

Ampak ne! Čas je, da kaj spremenim.

Načrt…

Meditacija

Kavarna.

Pisanje.

Izvedba…

Seveda sem se oblekla v obleko, ki še je imela pripeto rdečo rožo. Nogavice. Puloverček. Izgledala sem tako dobro. Hipijevsko. Ne no! bolj moj stil. Kičasto. Vse skupaj zmešano in popolna kombinacija. Šal. Kratka jakna. Škorenjčki… Presenetljivo izvirno za tako hitro uro.

Kam pa na kavo? Zunaj ne bi rada sedela. Ne bi šla v center, ker tam nimam kje prav avta pustiti. Pa gremo po navdihu. Desno. Desno. Desno. Pa kaj to je kako maščevanje levi? Prišla sem do bankomata. Ok. To je dobro. Zdaj pa pustimo navdih ob strani, če ne bom čez minuto in še eni desni na drugi strani mojega bloka…

Desno. Levo. Ravno. Desno. Pa sem bila tam.

Ok. Gozdiček. Ostanek gozdička. Glasba preglasna. Vse mize visoke. Ampak dobila sem mizo ob oknu! Klepet kar glasen. Uh, v kaj se spuščam. Daj no! Zakaj nisem ostala doma! V pidžami! Celi dan! Res!!!

Začela sem pisati… Spominjala sem se masaže, kako sem uživala. Kako je bilo zabavno odvozlavati vozličke… to je bilo tako smešno, da sem se še morala zdaj glasno smejati…

Kar naenkrat moteče stvari okoli mene niso bile več tako moteče. Prepoznala sem dve skladbi, ki sem si ji zabeležila za pozneje. Gospod je bral časopis. Imela sem pogled na gozd. To je bilo tudi nekaj vredno. Vse dokler nisem dobila klica. Ok. Že pridem! In sem malo vskočila!

Lahko je lepo. Tudi tako. Samo rabim bolj mirno kavarno. Oklevala sem, da bi šla peš. Tukaj blizu imamo kar nekaj ljubkih kavarnic. Imela bi prostor in mir pisati. Ampak želela sem se malo peljati.

Mislim, pa, da bom kdaj tudi pisala po novem receptu…

Meditacija, kavarnica… Stari plan pa še mi je tudi pri srcu, ker je doma tako fajn. Doma si vse naredim točno tako, kot je meni všeč.

Rada pa imam pustolovščino in avanture… pa čeprav trikrat desno… rada se peljem kam naokoli.

Danes pa pustimo levo desno in gremo po poti srca! Ne moremo zgrešiti!

P.S.: John Paul Young - Love Is In The Air (https://www.youtube.com/watch?v=NNC0kIzM1Fo)

Razvajanje... uuuu...

Danes je dan za razvajanje. Dobila sem darilo. Presenečenje. Čisto blizu mene. Mojega ljubega doma.

S kolesom sem bila tam, kot bi švignila. Vse je šlo tako tekoče. Takoj sem našla, kje je.

Usedla sem se na sedežno, ker se je gospa ravno pogovarjala po telefonu. Imeli so veliko gnečo, pa sem vseeno hitro dobila termin. Prostor je bil elegantno urejene v nežno pastelnih tonih...

Prijazna gospa me je pozdravila, mi povedala, kjer lahko pustim stvari. Dobila sem smešne natikače. Svojo sobo z drsnimi vrati. "Tukaj se uležite, ko se slečete," mi je rekla.

Soba je bila tako lepo urejena. Imela je zalti pladenjček s pinki stekleničkami. Lepo je bilo. Svečkami. Čisto po mojem okusu.

Čakala sem na masažo! Spomnim se, ko sem bila prvič. V Turčiji. Dobila sem maserja, ki je bil kot Antonio Banderas… (Preveč sem povedala…) Najprej savna. Potem pene. Potem masaža! Božansko.

To pa mi je taka sprostitev. Uživala sem v vsakem trenutku. Nekje okoli lopatice me je tako žgčekalo. Vedno, ko je tam pritisnila na neki liniji. Rekla je, da imam vozličke. Dobro, da so samo vozlički… 

Žgečkalo pa je tako, da se nisem mogla nehati smejati! Na glas!

»Ene žgečka, ene boli!« mi je rekla moja maserka.

Imela je tako dobro tehniko masiranja. Tako strokovno. Počutila sem se čisto razvajano. Na koncu sem še imela reflekso terapijo nog. Pa še masažo obraza z masko. Res sem uživala v polnosti. Najbolj pa sem uživala v masaži hrbta. To pa je bilo tako dobro! Dokler ni prišla do lopatice in je bilo še boljše, ker je žgečkalo kot noro!

Cela sem se svetila od maske in olja! Dišala sem po limoni! To pa bi si želela večkrat privoščiti! Odlično je bilo! Popolno, četudi ni bil Antonio Banderas s čopom. Počutila sem se prenovljena, sveža, razvajana. Res lep dan!

Hvala za čudovito darilo! To pa je bilo srčno!

Lep dan, poln razvajanja…

P.S.: Življenje je tako čarobno, prekrasno, izjemno sijoče! V ritmu tanga pa še bolj!!! Antonio Banderas - Take the Lead - Tango Scene (https://www.youtube.com/watch?v=6lAKlYTQVKY)

Sled biserov...

Včeraj sem bila tako dolgo v moji ljubki roza pidžami, ki jo obožujem! Dan pidžame!!! Pa tako ljubko izgleda, ko ima psičke gor, take lepe, bele. Izjemno lepo darilo! V moji najljubši barvi!!!

Nekako mi je skoraj zmanjkalo časa za kavo v kavarnici. Res pa je, da sem se pogovarjala po telefonu, si skuhala izjemno dobro kosilo, si skuhala kavo doma, ki je potem nisem spila. (Jo pa zdaj pijem… zvečer...) 

Kaj sem napisala maratonsko pogovarjanje po telefonu… S tem, da imam zjutraj tako obrede (počasnega prebujenja…). Postelja je zakon!

Nisem vedela kam na kavo. Nekaj sem poslušala o tem, da naj poslušam intuicijo glede vsega. Tudi tega, kam bi šla na kavo. In seveda sem dobila popolno sliko. Veliko drevo. Drava. Moja ljuba reka. Čisto pri vodi. Točno tja grem! Tja si želim iti! Točno tako sem si zamislila in dobila sem čisto jasno sliko!!!

Labodi so v lesketu sonca puščali tako zlato svetlikajočo sled za sabo. Tako ljubki so bili! Kot bi za njimi puščali plavajoče bisere zlate biserne barve...

Bilo je tako polno. Vse. Dobila pa sem mizo! Kljub vsemu!!! Kje drugje kot pod drevesom! Zlato rumenim. Kdaj pa kdaj je padel kakšen list čisto blizu mene. Labodi so plavali mimo. Čutila sem tako srečo. Mir! Izjemnost! Rada sem tukaj!

Super, da so še tako topli dnevi, da še lahko sedim zunaj in uživam v svežem zraku. Bila sem v kratkih rokavih!

Navdih pa je kar tekel in tekel. Z lahkoto sem popisala par strani! Kava je bila božanska. Tako prijazni ljudje. Polno turistov. Ljubek kraj.

Počutila sem se kot na dopustu. Sproščeno... Igrivo! Lahkotno! Ležerno! Rada imam take dneve... Oddih čisto na dosegu roke... 

Življenje je tako lepo in prikupno simpatično!!!

Izjemen dan poln zlatih biserov srca! Cmok! Cmok!

P.S.: Res je! Bisere imaš v očeh! Lepša kot si kdaj bila... OTO Pestner & Franjo Bobinac - Bisere imaš v očeh (https://www.youtube.com/watch?v=7H8TQX2uDMM)

Srčika mavrice...

Zdaj je moj čas. Pečenje kostanjev. No pečenje ravno ne. So pa tako dobri za jesti! Všeč mi je, ko imam čisto črne prste. Po pomoti se še popraskam po nosu. Imam smrček kot mikimiška. Domov pridem, kot bi se maskirala v čarovnico. Vrat črn. Ampak mi je čisto vseeno, ko pa so tako dobri. Obožujem jih!

Pa ne samo dobri! toliko iamjo železa i ndrugih hranljivis snovi! Samo dodaten izgovor, da jih še z večjim veseljem jem!!!

Najbolj pa mi je všeč, da smo vsi skupaj zbrani, da se pogovarjamo. Drugače hitimo vsak po svojih poteh, obveznostih… Tu pa si res vzamemo čas.

Še nekaj slastnega mi prinaša jesen. Luščen fižol. Najbolj so mi všeč tiste barve. Veliki fižol. Pinki. Roza. Vijolični. To je tako lepo pisano v loncu! Izgledajo kot bonbončki… bonboni…

Rada imam jesen. Čas, ko grem na tržnico. Se potem še malo sprehodim po Lentu. Zavijem kam na kavico. Kupim vedno preveč sadja po navdihu in potem težko nosim. Ni mi žal! Spečem pito, ki je tako zdrava! No, tudi zdrava, ampak božanskega okusa.

Imam rada barve jeseni. Veliko muškatno oranžno bučo. Tako dobra je pečena v pečici! Zraven krompirja. Pol pol. Tako sladkast okus poudari...

Rada uživam v dobri hrani! Ugotovila sem, da ne glede, kako obožujem penice na kavi, imam rada tudi čaj. Po njem imam toliko energije, ki kar drži in traja. Z Egipta sva si prinesla tako dobrega. Mango! To tako diši! Božanski je! že koga sipam v vrečko za čaje, diši. Potem pa tako ali tako. Mmmm! Mmmm!

Prepirčana sem, da če nekaj pojem z užitkom, da res uživam zraven, se vse presnovi v telesu, kot se mora. Moja linija ostane taka kot je! Idealna! Telo deluje popolno! Res uživam v vsakem grižljaju. Vzamem si čas! Pojem z ljubeznijo in nič ne redi! Mmmm, komaj čakam, da si gremo danes spet peči kostanje...

Kako lepi dan je danes! Zdi se mi bolj pomladni kot jesenski! Ljubko je tukaj! Vse žari od barv. Tukaj v bližini, kjer živim, je tako lepo drevo. Z ogromno krošnjo. Vse je rdečo oranžno rumenih tonih! Cela mavrica! Zraven še je eno drevo! Tiso manjše pa je samo v živo rumeni barvi. Kako se lepo dopolnjujeta! Vsako zase enkratno!

Kar vleče me ven! Lep sijoč mavričen dan!

P.S.: Mavrica je v srcu! Ta je najlepša… Danes pa užitek!!! Ahmed Chawki feat. Pitbull - Habibi I Love You (https://www.youtube.com/watch?v=TyZEwpDPCCw)

To je hitrost! Uuuu!

Imela sem pregled na Ptuju. V zdravstvenem domu. Za lepotične pike. Samo eno. Niso točno vedeli, da bi bilo z njo kaj narobe, pa so me dali še na podrobnejši pogled. Veš kaj. Vse to samo zaradi tega, ker sem bila prej na vrsti tam. V Mariboru so kar dolge čakalne dobe. Ptuj mi je tako pri srcu.

Naslednji korak...

Tako sem imela potem dermatologa čisto po naključju, ker je to bilo najbolj hitro v Murski Soboti. To pa morem povedati. Naročila sem se preko enapotnice. Poklicala, če drži. Zelo prijazna gospa mi je samo rekla, da naj bom malo prej tam. Super! To pa gre hitro! Naslednji dan so že imeli prosti termin. Spet moja ljuba Murska. Jeeee!

Mislila sem že iti prej od doma, da si še imam čas kaj pogledati. Ali še skočim kam na kavo. Pani so mi hitro padli v vodo. Nič zato, samo, da sem bila točna.

Zdravsveni dom je čisto blizu gradu. Dobro, da sem se malo prejšnjič tukaj sprehajala, da sem takoj našla. Dala sem napotnico. Gospod je šel ravno noter. Usedla sem se. Malo razgledala in že sem bila na vrsti. Čez tri minute.

Tako sem bial srečna, da mi ni treba odrezati znamenja, da je zdravo. Sem zdrava! Vse je dobro. Rada imam svoje lepotične pike. Vsako posebej! Ves milijon! Ne reče se jim kar tako lepotične...

Gospod zdravnik je bil tako prijazen. Vse mi je razložil. Super! Pogledal še mi je par drugih znamenj, vse je bilo dobro! Še naprej bom ljubko pikasta, kot sem vedno bila!

To imam po očetu. Spomnim se, da ko sem bila mala punčka, je oče delal ogrado za kokoši. Bilo je poleti, bil je brez majice. Kar naenkrat mu je kokoš skočila na hrbet in ga vščipnila za lepotično, ker je mislila, da je koruza. Zrno! On se je tako ustrašil! Ja pa sem se morla tako smejati!

Malo imam po mami tudi, sigurno…

Pregled in vso dokumentacijo sem dobila še deset minut prej, kot sem imela sploh uro. Termin, da bom na vrsti!

Zdaj pa sem res imela čas za kosilo. Kavico. Nekaj sem iskala po spletu dobre kavarne in spet sem našla eno dobro, ki bi jo rada obiskala, tako unikatno. Ljubko. Edinstveno! Spet izgovor, da grem malo v Prekmurje… Komaj čakam! V tretje gre rado...

Simpatično pikast dan! Pristen!  Cmok! Cmok!

P.S.: Življenje je tako ljubko pikasto... To Piki to! Ceca - To, Miki (https://www.youtube.com/watch?v=7kl4DXgFezA)

Levo, levo, levo...

Ne vem, kaj je s tem garminom. Vodi me. Vodi. Ja. Ampak okoli. Pa saj poznam pot. Zakaj sem si ga sploh nastavila!? 

Našla sem na internetu: čajnico. Srečen kotoček. Zdel se mi je tako ljubek opis. Tako privlačne drugačen kave so imeli in čutila sem, da res delajo s srcem. Napišem ulico. Bilo je v delu mesta, kjer se še nisem vozila. Nastavila sem si naslov. Bila je ulica v ovinku. Ne, v zavoju. Zavite levo. Ok. Zavite levo. Ok. Tukaj sem že videla tega gospoda prati avto prej. drugič. Vklopim vse štiri utirpajoče luči. Malo sem zgostila promet po teh lepih ulicah… in spet pogledam. Ok. Spet levo. Levo.

Dobro. To hišo s stolpom in ljubko špičasto strehico sem že tudi videla. A tu sem prej zavila gor v bregec, namesto desno. Prišla sem vedno višje gor. Pogledala sem levo. Bil je tako lepi bregec z živo zlato rumenimi listi vinograda. Kako je to bilo lepo v soncu. Polovico bregeca pa je bilo tako na redko poraščeno z gozdom, da so se videla posamezna debla. Gozd je bil prosojen, kot čipka, skozi katero se vidi nebo. Lepo je bilo v objemu sonca. Tako ljubko. To večkrat vidim z avtoceste, zdaj pa sem tukaj! Izjemno!

Ampak kje je že ta kavarnica!? Tolikokrat še nisem zavila levo in prišla na cilj! Naenkrat! Noro! Videla sem napis! Blizu sem! Čisto blizu sem! Zapuščeno… Lepa lokacija je bila sredi zelenja in tako v miru. Lepa hiška. Škoda…

No pa gremo zdaj ven iz tega labirinta! Kaj samo enkrat levo in sem že na glavni cesti!? Zakaj sem se zdaj vozila skoraj deset minut okoli kavarne. Garmin in jaz nimava uskaljenega časa. Ampak nič za to. Stric mi je pomahal na poti, ko je šel med brajdami do avta. Maldenič s psom me je pozdravil. Res simpatičen! Fantek mi je pomahal na poti. Samo za to se je splačalo! Polepšali so mi dan! Sončen! In polno prijaznih ljudi! Tako kičast mi je všeč! Obožujem!

Aja! Kavarna! Tukaj sem zdaj! Pišem! V gugalnici. Šla sem v Mitnico. Ker je tako lepo zeleno. Ne vem, zakaj me je vleklo v to smer. Vem. Zdaj se spomnim. Drevo je bilo. Z oker zlatimi listi, ki so padali dol. Kot bi jih veter samo zame ravno zdaj stresel. Peljala sem se skozi zaveso listja. Veter se je tako lepo igral z njimi. Adijo pamet! Kaka lepota!

No, garmin. Moja navigatorka. Kako bi ji sploh dala ime? Pikica. Me je vodila. Hej, zakaj tu sploh zavijam desno, če pa vem, da je levo bliže? Samo spremenila sem pas v zadnjem trenutku. Vola! In samo ravno in sem tam! Zakaj sem si sloh naredila garmnia, če poznam pot? (Labirint…) Samo, da je zabavno, ko mi reče desno in zavijem hadnokrvno levo! Ker leva je danes moja stran! Samo levo se držim in vse pride samo k meni!

Zdaj pa še izkoristim zadnje sončne dneve. Želim si. Samo biti na soncu. Da se grejem! Zdaj pa se je tako zagrelo, da sem si zaželela iz sence, v še večjo senco… ker tako super žge. Rada imam sonce. In mojo Pikico tudi, ker me vodi. Iz labirinta… potem pa gre…

Dobra izbira je bila tale kavarnica. Tukaj je vse tako zeleno. Všeč mi je. Rada sem tukaj. 

Lep ljubek kičast dan v polnosti duše!

P.S.: Malo paše! (Kako je simpatičen! Prvič vidim ta video! Svetovno!) Oto Pestner - 30 let (https://www.youtube.com/watch?v=3DOCoLt7RUk)

Veter v laseh! Za zraven!

Včeraj je bil malo pester dan! Spala sem ravno prav dolgo, da sem zamudila neko predavanje, ki me je zanimalo. Ampak ne čisto!  Opa! Seveda sem s kolesom hitra kot blisk. Uživam v vetru v laseh, v hitrosti, v skokih… Seveda sem se morala peljati čez lužo, ker je to tako zabavno. Fjuuuu!

Prišla sem še ravno pravi čas, da sem ujela vse, kar sem želela videti. Super je bilo! Bila sem navdušena! Sploh nisem opazila in ni bilo pomembno, da sem imela veter v laseh še kar zraven… Malo me je sluštralo!

Čisto blizu mojega kolesa je simpatično bitje privezovalo psa. Saj je bil prijazen. Pes. Bitje pa je imelo lepe rumene čevlje. Ljubko. Saj sem prišla mimo, brez da bi kogarkoli povozila…

Nisem točno vedela, kam bi šla na kavo. Ustavila sem se kar na poti, ker sem želela vedeti, kako imajo urejeno notri. Ravno sem ujela telefonski pogovor. Dami sva Pri damah. Všeč mi je bilo.

Kavarna je prostrana. Široka. Gospa je tako prijazna. Dobre volje. Imajo posebej urejen kotiček. Pusti kotiček! Veliko sobano! Samo za kavice! Vintage. Obožujem! Drugače nudijo zdrava kosila. (Tudi vegetarijanska.) Vzdušje je bilo prijetno, že ko sem vstopila.

Prijeten foteljček, sonce, ki mi je sijalo skozi okno… me grelo po ličkih. Počutila sem se tako domače. Dami sta nekaj šepetali… ravno prav, da nisem nič slišala, da sem lahko pisala.

Z užitkom sem spila svojo kavo. Potem pa sem želela odkleniti kolo. Kje so ključi? Imam res veliko torbico. Vse sem pregledala. Nič. Po žepih jakne. Ni. Ne me hecat! Naredim en krog po kavarni. (Saj je bila lepa, nič nimam proti, še večkrat bom prišla… ampak zdaj bi šla domov...) Ni! Kje so ključi?

Zunaj sem še pogledala enkrat. Sem se že videla, kako grem nazaj po cesti in iščem ključe. Nikoli jih ne bi našla… ali pač?

Prej sem bila v pekarni. Moj zajtrk danes. Na koelsu... Pa na predavanju. Pa čez most in nazaj.

Pogledala sem še enkrat v torbico. Tam so bili! Ampak v vrečki zraven štručke! Kako sem se morala smejati! Kako je to možno!? Neverjetno!

Seveda poslušam, s pinki slušalkami, Abrahama (Esther Hicks), ker je tako zabaven (so zabavni!)! Ne vem, kako sem se uspela zamotati v ta kabel, da mi je cuknil telefon iz torbice in samo slišala sem odmev, da je nekaj padlo. Ustavila sem se. Meni? Ni bilo več glasu! Iščem, kje je moj telefon. Prijazna gospodična mi ga je že podala, ko še niti slutila nisem, kje je…

Vse se je dobro končalo (malo črtica na ekranu... skoraj nič... vsi smo celi...)! Obožujem svoje dneve, ko sem mi kar dogajajo neke smešne stvari.

Ljubim svoje življenje. Tako je lepo. Rada imam te odtenke pisanosti! 

Ljubek pisan dan! Pristen do vesolja!

P.S.: Bi se dalo biti danes malo "žleht". Tako, za občutek živosti... En Vogue - Free Your Mind (https://www.youtube.com/watch?v=i7iQbBbMAFE)

P.S.: Na kavi se mi je pojavil znak jing jang. Kaj to pomeni? Zanimivo. Harmonija v meni...