Samosvoja... pot...

Pot me vodi vedno na zanimive načine. Kamorkoli si pač zaželim. Rada berem zgodbe. Jih poslušam. Tako zabavno mi je. Moški. Rad meditira (kako seksi…). Potem pa gre v kavarno in tam piše dnevnik (še bolj privlačno… skoraj neustavljivo magnetno. Držite me nazaj!).

Moj ritem…

Brez podrobnosti.

Meditacija.

Zajtrk.

Ali obrnjeno.

Kava. Zraven pisanje. Ali pa čaj. Ker me zbudi, ali, da vem, da sem budna. Vseeno.

(Nisem omenila oblačenje, fotografiranje sončnega vzhoda, pitje vode, pretegovanje v postelji, nasmeh v ogledalu, ker sem tako prikupno skuštrana… moji lasje v resnici niso moji. Vsak je čisto samosvoj… brez diktature so lasje najlepši… v vetru pa še sploh…)

To tako traja približno eno uro, da sem potem res pri kavi in pisanju. Polna navdiha… Potem pa si vzamem čas…

Ampak ne! Čas je, da kaj spremenim.

Načrt…

Meditacija

Kavarna.

Pisanje.

Izvedba…

Seveda sem se oblekla v obleko, ki še je imela pripeto rdečo rožo. Nogavice. Puloverček. Izgledala sem tako dobro. Hipijevsko. Ne no! bolj moj stil. Kičasto. Vse skupaj zmešano in popolna kombinacija. Šal. Kratka jakna. Škorenjčki… Presenetljivo izvirno za tako hitro uro.

Kam pa na kavo? Zunaj ne bi rada sedela. Ne bi šla v center, ker tam nimam kje prav avta pustiti. Pa gremo po navdihu. Desno. Desno. Desno. Pa kaj to je kako maščevanje levi? Prišla sem do bankomata. Ok. To je dobro. Zdaj pa pustimo navdih ob strani, če ne bom čez minuto in še eni desni na drugi strani mojega bloka…

Desno. Levo. Ravno. Desno. Pa sem bila tam.

Ok. Gozdiček. Ostanek gozdička. Glasba preglasna. Vse mize visoke. Ampak dobila sem mizo ob oknu! Klepet kar glasen. Uh, v kaj se spuščam. Daj no! Zakaj nisem ostala doma! V pidžami! Celi dan! Res!!!

Začela sem pisati… Spominjala sem se masaže, kako sem uživala. Kako je bilo zabavno odvozlavati vozličke… to je bilo tako smešno, da sem se še morala zdaj glasno smejati…

Kar naenkrat moteče stvari okoli mene niso bile več tako moteče. Prepoznala sem dve skladbi, ki sem si ji zabeležila za pozneje. Gospod je bral časopis. Imela sem pogled na gozd. To je bilo tudi nekaj vredno. Vse dokler nisem dobila klica. Ok. Že pridem! In sem malo vskočila!

Lahko je lepo. Tudi tako. Samo rabim bolj mirno kavarno. Oklevala sem, da bi šla peš. Tukaj blizu imamo kar nekaj ljubkih kavarnic. Imela bi prostor in mir pisati. Ampak želela sem se malo peljati.

Mislim, pa, da bom kdaj tudi pisala po novem receptu…

Meditacija, kavarnica… Stari plan pa še mi je tudi pri srcu, ker je doma tako fajn. Doma si vse naredim točno tako, kot je meni všeč.

Rada pa imam pustolovščino in avanture… pa čeprav trikrat desno… rada se peljem kam naokoli.

Danes pa pustimo levo desno in gremo po poti srca! Ne moremo zgrešiti!

P.S.: John Paul Young - Love Is In The Air (https://www.youtube.com/watch?v=NNC0kIzM1Fo)