Levo, levo, levo...

Ne vem, kaj je s tem garminom. Vodi me. Vodi. Ja. Ampak okoli. Pa saj poznam pot. Zakaj sem si ga sploh nastavila!? 

Našla sem na internetu: čajnico. Srečen kotoček. Zdel se mi je tako ljubek opis. Tako privlačne drugačen kave so imeli in čutila sem, da res delajo s srcem. Napišem ulico. Bilo je v delu mesta, kjer se še nisem vozila. Nastavila sem si naslov. Bila je ulica v ovinku. Ne, v zavoju. Zavite levo. Ok. Zavite levo. Ok. Tukaj sem že videla tega gospoda prati avto prej. drugič. Vklopim vse štiri utirpajoče luči. Malo sem zgostila promet po teh lepih ulicah… in spet pogledam. Ok. Spet levo. Levo.

Dobro. To hišo s stolpom in ljubko špičasto strehico sem že tudi videla. A tu sem prej zavila gor v bregec, namesto desno. Prišla sem vedno višje gor. Pogledala sem levo. Bil je tako lepi bregec z živo zlato rumenimi listi vinograda. Kako je to bilo lepo v soncu. Polovico bregeca pa je bilo tako na redko poraščeno z gozdom, da so se videla posamezna debla. Gozd je bil prosojen, kot čipka, skozi katero se vidi nebo. Lepo je bilo v objemu sonca. Tako ljubko. To večkrat vidim z avtoceste, zdaj pa sem tukaj! Izjemno!

Ampak kje je že ta kavarnica!? Tolikokrat še nisem zavila levo in prišla na cilj! Naenkrat! Noro! Videla sem napis! Blizu sem! Čisto blizu sem! Zapuščeno… Lepa lokacija je bila sredi zelenja in tako v miru. Lepa hiška. Škoda…

No pa gremo zdaj ven iz tega labirinta! Kaj samo enkrat levo in sem že na glavni cesti!? Zakaj sem se zdaj vozila skoraj deset minut okoli kavarne. Garmin in jaz nimava uskaljenega časa. Ampak nič za to. Stric mi je pomahal na poti, ko je šel med brajdami do avta. Maldenič s psom me je pozdravil. Res simpatičen! Fantek mi je pomahal na poti. Samo za to se je splačalo! Polepšali so mi dan! Sončen! In polno prijaznih ljudi! Tako kičast mi je všeč! Obožujem!

Aja! Kavarna! Tukaj sem zdaj! Pišem! V gugalnici. Šla sem v Mitnico. Ker je tako lepo zeleno. Ne vem, zakaj me je vleklo v to smer. Vem. Zdaj se spomnim. Drevo je bilo. Z oker zlatimi listi, ki so padali dol. Kot bi jih veter samo zame ravno zdaj stresel. Peljala sem se skozi zaveso listja. Veter se je tako lepo igral z njimi. Adijo pamet! Kaka lepota!

No, garmin. Moja navigatorka. Kako bi ji sploh dala ime? Pikica. Me je vodila. Hej, zakaj tu sploh zavijam desno, če pa vem, da je levo bliže? Samo spremenila sem pas v zadnjem trenutku. Vola! In samo ravno in sem tam! Zakaj sem si sloh naredila garmnia, če poznam pot? (Labirint…) Samo, da je zabavno, ko mi reče desno in zavijem hadnokrvno levo! Ker leva je danes moja stran! Samo levo se držim in vse pride samo k meni!

Zdaj pa še izkoristim zadnje sončne dneve. Želim si. Samo biti na soncu. Da se grejem! Zdaj pa se je tako zagrelo, da sem si zaželela iz sence, v še večjo senco… ker tako super žge. Rada imam sonce. In mojo Pikico tudi, ker me vodi. Iz labirinta… potem pa gre…

Dobra izbira je bila tale kavarnica. Tukaj je vse tako zeleno. Všeč mi je. Rada sem tukaj. 

Lep ljubek kičast dan v polnosti duše!

P.S.: Malo paše! (Kako je simpatičen! Prvič vidim ta video! Svetovno!) Oto Pestner - 30 let (https://www.youtube.com/watch?v=3DOCoLt7RUk)