Cukerčki... pinki puhasti!!!

Na moji pisalni mizi sta dva kozarca. Velika. Enega imam za kovance. Drugega z listki, kaj se mi je tisti dan zgodilo najlepšega. Malo sem ga pregledala, prelistala. Pisma. Sploh sem pozabila, da je eno tam. Pisalo je na ovojnici. Odpri za svoj rojstni dan. Neznana pisava. Mami? Ne. Sestra? Ne. Berem. Hvala za objeme, tvoja toplina je tako srčna… Seveda od prijateljice. Hvala.

Kako poboža moje srce nekaj tako dragocenega. Včasih pridejo dnevi, ko rabim malo cartanja. Potem sežem po velikem kozarcu za vlaganje.

Brala sem neke listke iz leta 2015. Sestra mi je napisala, da sem bila diva večera na atijevem rojstnem dnevu. S sinom sva se kar v začetku januarja odpravila s kolesom po snegu na najljubši sladoled. Spletel mi je prstan v obliki metuljčka (mašeljčka), ki se mi je odlično podal k večerni obleki. Sina sem vlekla s sedežna in sva se zraven smejala kot nora. Delala sva dišeče kopalne krogle za darilo. Prvič. Zraven sva se tako smejala, da sva ležala na podu. Natakar mi je pomežiknil, ko sem šla iz kavarne.

Noter si hranim tudi vstopnice. My fair lady. S teto, bilo je fajn. Gledališka kavarna. Labodje jezero. Čudovite obleke, čudovit ples. Latino Royal, ples, salsa, klepet, novi koraki…

Če bi mi začelo goreti stanovanje, bi sigurno pograbila drugi kozarec, z listki lepih dragocenih trenutkov. Vsak dan mi jih je več kot eden, samo opazim jih… Pa so moji za vedno. Ljubim svoje pinki puhasto življenje!!!

Love! Kiss! Kiss!

Dotik magičnosti...

Obožujem jutra, ko samo v copatih in pidžami grem po pošto. Ko še niti ne opazim sonca, ker še imam rolete dol in me potem popolnoma preseneti moč sija. Topim se ob tem. Pogrešam breg(c)e, hrib(čk)e in gor(c)e, ki me vlečejo. Obula bi si planinske čevlje in se kar izgubila v brezčasju tam. Sonce zdaj v resnici topi sneg, samo da bi prišla malo ven. V zavetje.

Narava mi je vedno nahranila dušo. Ko se plazim za vsako rožo, vsakim razgledom, ki se odpre na novo s fotoaparatom, sem srečna. Čutim, da nisem v naravi, ampak da diham z njo. Njena lepota diha skozi mene. Vsak dober dan tujcem, prisrčen, iskren, kot da srečaš še enega, ki ve. O moči zdravljenja narave. Počutim se živo. Dotikam se magičnosti. Dobesedno. Čarobnosti.

Večkrat grem na sprehod. Zavijem se v topla oblačila. Šal. Kapa. Rokavice. Tudi zvečer. Saj še ni pozno, samo izgleda tako, ker je zimski čas. Zunaj trda tema, ulične svetilke ustvarjajo predor med hišami. Mogočna temna drevesa. Nadiham se. Zaspim kot angelček.

Bo prišel čas, ko me bo narava poklicala za dlje. Zdaj mi samo šepeta. Vabi. Seveda ji že pritrjujem. Pridem. Pridem. Zagotovo pridem. V objem duše. Tam slišim svoje srce... bolj jasno.

Kiss! Objem(ček)!

Sij pronica skozi...

Kaj pa to, ko ljubi ne pije akvarijskih koktajlov, on kar direkt potegne (iz cevi). Menjava vode v akvariju... Baje, da ni dobra. Meni je bil moj cedevitkov koktajl s ščepcem leče odličen. Dokler nisem bila obveščena. Bilo je malo preveč…

Tako pa je to to. Sploh si ne znam organizirati časa. Prepustim se vsemu, kar ravno pride v moj dan. Plavam v neznano sredi oceana in upam, da bom prišla do obale ali da me bo tok nesel tja.

Rada bi dokončala doktorat. Pa če je toliko zanimivih stvari, ki se dogajajo. Vsak dan sproti. Neučakano sledim temu. Nesmiselnosti. Nepomembnosti. Utrujena od konca dneva, da se nisem nikamor pomaknila naprej.

Potem pa je tako, da bi želela biti z ljubim, pa mi on odločno postavi meje. Ne, danes se moram učiti, ne, danes moram ne vem kaj. Jaz pa žrtvujem svoje urice doktorata s tako lahkoto. Potem sem pa jezna nase in potem še na njega. Ker on pa tu ne dela kompromisov.

Vidim, da se bom morala bolj osredotočiti in da bodo neke stvari postajale resničneje, ko jih bom dejansko umestila na urnik. Vsak dan. Tudi jogo, tudi meditacijo, tudi sprehode, kot da je to pomemben zmenek ali sestanek. To je to. Disciplina, ker me to ohranja v svetlobi. Sploh pa rabim čas za slikanje. To je to.

Dovolj sem si pomembna, da se samouresničujem. Danes pa sem hvaležna, da je tako nežen popoldanski zahod. Rahlo nežno rumeno svitanje skozi oblake. Ozka črta čez obzorje, bleščeč leden sneg... Vseeno dovolj, da svetloba pronica skozi. Čeprav oblačen, ljubek. Kot moja rast in stopanje naprej. Nežno, z občutkom, ne kot sonce opoldan, da vse zažge.

Kiss! Kiss! Love you all!

Koktajl s kančkom leče...

Še živim, kljub temu, da sem pila vodo iz akvarija. Ne bom povedala kdo… Ali pač!? Mali se je prijazno ponudil, da mi naredi cedevito. Pozna ura je že bila. Nisem bila več čisto prisebna. Ful mi je je dal noter, da so se mehurčki kar dvigovali.

Čudno slutnjo sem imela, da je mogoče dal kalcijevo kocko za polže noter. (Mogoče bi mi hiška zrasla.) Pogledala sem. Nič sumljivega. Spijem. Odlična. Res ni naredil neke vodene. Potem se pa on začne smejati. Pa saj je meni tudi bilo hecno. Okus je bi res dober. Pomaranča. Kaj nisi videla vodne leče iz akvarija gor plavati? Ne. Do polovice sem jo posrkala. Potem me je tolažil, da jo je razredčil. Kako olajšanje. Sem se že bala, da je bila samo akvarijska voda noter.

Na pol prazen ali na pol poln? Vseeno. Kozarec je ful lep okroglast na peclju. Za koktajle. Uživala sem vsaj prvo polovico nevednosti. Ostanek je še na mizici. Bi? Malo? Specialiteta dneva cedevitka s pridihom zelene leče. Njami!

Po srcu sem optimist. Vedno imam sto rešitev. Če ne pa vsaj vidim kaj (poučnega) smešnega v dogajanju. Vedno ne takoj. Zjutraj, ko sem že bila bolj prisebna, sem se postavila zase. Pa kako si mi lahko to naredil?! Včeraj ti je pa bilo smešno. Bom ti naredila cedevito iz vode iz stranišča, pa bomo videli kako ti bo smešno. (Saj ne bi. (Vuaha! Ha! Ha! (To bi naj bil zlobni smeh.))) Veš, da ne bi. Mogoče bi juho, da bi se prekuhala voda. Bljak. Ne bi. Ali pač? Eh, veš, da ne… Ne.

Vse kar izgleda lepo navzven, mogoče skriva kanček plavajoče ljubke zelene leče. Vzamem si čas za počasno poglabljanje, ne kar na eks srknem. Kaj veš?! Uživam že v polnem kozarcu.

Kiss! Kiss! Nazdravje…

Preveč pospravljeno!?!

Seveda imam do sekunde natančno preračunano, kdaj moram iti od doma. Da sem točna na delo. To je že čista rutina. Umijem si zobe. Se namažem. Si uredim frizuro. Že prej na hitro oblečem. Klasika. Vzamem jakno in hop. Že sem proti avtu. Brrr!

Zadnjič pa sem na hitro prišla domov. Se samo najedla, pa sem že morala iti. Neverjetno, da ni šlo vse kot po navadi! Nikjer nisem našla bunde. Sem jo odložila, na polico v omaro, kot vedno? Ni. Sedežna? Ni. Stol v kuhinji? Ni. Pa postelja. Ni. Pa res ni na sedežni? Grem še enkrat pogledati. Pa kako je ni v omari? Spet je ni. Mogoče je v kopalnici. Ni. Zdaj nisem samo več iskala. Zdaj sem že panično iskala. V kuhinjo, da bi jo dala?!? Eh daj no. Ni. Grem še enkrat pogledati v garderobno omaro. Seveda je visela na obešalniku.

Včasih še sebe presenetim, ko kaj pospravim. Takoj. Tja, kamor v resnici spada…

Nekje sem mimogrede videla napis, da so vse najboljše stvari zastonj. Res je! Zjutraj sonce, zahodi, sprehodi ob reki… Cartanje, dotiki, objemi, poljubi, nasmeh, prijazna topla beseda… žgečkanje. Klepet. Režanje. Uživanje narave. Čipkasta drevesa. Polna pozornost: ti si mi pomemben, vidim te, v celoti te sprejemam in spoštujem. Danes pa moja top, spanje. (Čisto čisto dolgo spanje, ker mi ga že primanjkuje. Gori mi že rezerva. Kaj gori! Utripa!) 

Objem! Cmok! Veliko ljubezni! In dobrega spanja...

Barva na pidžami...

Pripravim si papir. Barve. Vodo. Čopiče. Nekaj vzvalovi v meni. Ne kot valček. Majhen. Ogromen val poln ljubezni. Preplavi me. Čas mi mine. Cel dan gledam in čečkam in barvam. Pa še bi. Pogoltne me vase. Občutim pa tako notranjo izpolnjenost in srečo kot bi se dotikala večnosti. Obsijana.

Nekaj me privlači vedno znova na tem. Nikoli ne vem, kaj bo nastalo. Mislim, da jaz vodim proces. Izbiram barve čopiče. Pa je neka nevidna sila v meni. Nekaj, kar ima smisel. Nekaj, kar že pozna sliko do konca. Pravi čas me ustavi.

Počutim se tako notranje izpolnjeno in celo. Počutim se zaljubljeno. Počutim se zadovoljeno. Mirno. Na tako enostaven način si izpolnim dan in se znebim frustracij. Preplavlja me ljubezen.

Čečkam. Kapljam. Vlečem črte. Slikam. Barvam. Špricam. Nastaja. Po svoje. Obožujem barve. Lani sem bila v toliko galerija kot še nikoli do zdaj. Pričakovala sem malo več moderne umetnosti. Večinoma je bila zgodovina. Občudujem slikarje, ki so s tako fotografsko natančnostjo slikali prizore življenja in narave. Vseeno pa me bolj zanima umetnikov notranji svet. Razmišljanje, izražanje skozi barve. Čutnost. Poteze čutnosti. Razkrita notranjost, barvitost. Meni še je vedno najbolj pri srcu Paul Klee in njegova žena Lili.

Kiss, kiss...

Prava ljubezen...

Narava ima svoj PMS s tem mrazom. Tudi jaz. Pustim času, da se upočasni. Obožujem cartanje. Notranjost. Na toplem. Zavita v kociko. S pikasto rumeno skodelico ingverjevega čaja. Malo se pobožam po glavi. Ja, ti moja cartljivka. Moja! Moja! Tudi ta PMS bo minil!

Včasih sem tako pasja. Do sebe. Zebe me v noge. Pa še kar hodim naokoli po ledu. Zebe me! Alarm! Stran! Potrebujem čaj in kociko, da mi zagreje noge. To leto bi rada lepše ravnala s sabo. Na vseh področjih!

Sprašujem se, ali naj pustim strahu, da odloča. Se sprašujem vedno iste stvari? Kaj če ne znam dovolj dobro slikati? Kaj če ne znam dovolj zanimivo pisati? Vseeno. Nekaj me vedno znova pritegne k temu. To ni zaljubljenost. Pride. Malo ostane. Se odtihotapi. To je prava ljubezen. To je moja radostna rast. Vedno je v meni. Radost. Navdušenje. Navdih.

Zaupam. Samo ne strahu. Zaupam v ljubezen. Strah pa je normalen spremljalec vsega novega. Svarilec. Buci! Buci! Slišim te! Dovolj zastrahovanja! Hvala, ampak ne hvala! Vse je vredu. Zmogla bom. Tako to delam vse zaradi sebe!

(P.S.: Veš kaj, en teden bo mimo od incidenta, pa še vedno ni bilo ne duha ne sluha o filmu. Seveda o nagradnem. Love me like you do… No postaja še bolj zanimivo… Kam te vodi to!?)

Love feels good! Kiss! Opa!