Pripravim si papir. Barve. Vodo. Čopiče. Nekaj vzvalovi v
meni. Ne kot valček. Majhen. Ogromen val poln ljubezni. Preplavi me. Čas mi
mine. Cel dan gledam in čečkam in barvam. Pa še bi. Pogoltne me vase. Občutim
pa tako notranjo izpolnjenost in srečo kot bi se dotikala večnosti. Obsijana.
Nekaj me privlači vedno znova na tem. Nikoli ne vem, kaj bo
nastalo. Mislim, da jaz vodim proces. Izbiram barve čopiče. Pa je neka nevidna
sila v meni. Nekaj, kar ima smisel. Nekaj, kar že pozna sliko do konca. Pravi
čas me ustavi.
Počutim se tako notranje izpolnjeno in celo. Počutim se
zaljubljeno. Počutim se zadovoljeno. Mirno. Na tako enostaven način si izpolnim
dan in se znebim frustracij. Preplavlja me ljubezen.
Čečkam. Kapljam. Vlečem črte. Slikam. Barvam. Špricam. Nastaja.
Po svoje. Obožujem barve. Lani sem bila v toliko galerija kot še nikoli do
zdaj. Pričakovala sem malo več moderne umetnosti. Večinoma je bila zgodovina.
Občudujem slikarje, ki so s tako fotografsko natančnostjo slikali prizore
življenja in narave. Vseeno pa me bolj zanima umetnikov notranji svet.
Razmišljanje, izražanje skozi barve. Čutnost. Poteze čutnosti. Razkrita
notranjost, barvitost. Meni še je vedno najbolj pri srcu Paul Klee in njegova
žena Lili.
Kiss, kiss...
Ni komentarjev:
Objavite komentar