Obožujem jutra, ko samo v copatih in pidžami grem po pošto. Ko
še niti ne opazim sonca, ker še imam rolete dol in me potem popolnoma preseneti
moč sija. Topim se ob tem. Pogrešam breg(c)e, hrib(čk)e in gor(c)e, ki me
vlečejo. Obula bi si planinske čevlje in se kar izgubila v brezčasju tam. Sonce
zdaj v resnici topi sneg, samo da bi prišla malo ven. V zavetje.
Narava mi je vedno nahranila dušo. Ko se plazim za vsako
rožo, vsakim razgledom, ki se odpre na novo s fotoaparatom, sem srečna. Čutim, da
nisem v naravi, ampak da diham z njo. Njena lepota diha skozi mene. Vsak dober
dan tujcem, prisrčen, iskren, kot da srečaš še enega, ki ve. O moči zdravljenja
narave. Počutim se živo. Dotikam se magičnosti. Dobesedno. Čarobnosti.
Večkrat grem na sprehod. Zavijem se v topla oblačila. Šal. Kapa.
Rokavice. Tudi zvečer. Saj še ni pozno, samo izgleda tako, ker je zimski čas. Zunaj
trda tema, ulične svetilke ustvarjajo predor med hišami. Mogočna temna drevesa.
Nadiham se. Zaspim kot angelček.
Bo prišel čas, ko me bo narava poklicala za dlje. Zdaj mi
samo šepeta. Vabi. Seveda ji že pritrjujem. Pridem. Pridem. Zagotovo pridem. V objem
duše. Tam slišim svoje srce... bolj jasno.
Kiss! Objem(ček)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar