Seveda imam do sekunde natančno preračunano, kdaj moram iti
od doma. Da sem točna na delo. To je že čista rutina. Umijem si zobe. Se
namažem. Si uredim frizuro. Že prej na hitro oblečem. Klasika. Vzamem jakno in
hop. Že sem proti avtu. Brrr!
Zadnjič pa sem na hitro prišla domov. Se samo najedla, pa
sem že morala iti. Neverjetno, da ni šlo vse kot po navadi! Nikjer nisem našla
bunde. Sem jo odložila, na polico v omaro, kot vedno? Ni. Sedežna? Ni. Stol v
kuhinji? Ni. Pa postelja. Ni. Pa res ni na sedežni? Grem še enkrat pogledati.
Pa kako je ni v omari? Spet je ni. Mogoče je v kopalnici. Ni. Zdaj nisem samo
več iskala. Zdaj sem že panično iskala. V kuhinjo, da bi jo dala?!? Eh daj no.
Ni. Grem še enkrat pogledati v garderobno omaro. Seveda je visela na
obešalniku.
Včasih še sebe presenetim, ko kaj pospravim. Takoj. Tja, kamor v resnici spada…
Nekje sem mimogrede videla napis, da so vse najboljše stvari
zastonj. Res je! Zjutraj sonce, zahodi, sprehodi ob reki… Cartanje, dotiki,
objemi, poljubi, nasmeh, prijazna topla beseda… žgečkanje. Klepet. Režanje. Uživanje
narave. Čipkasta drevesa. Polna pozornost: ti si mi pomemben, vidim te, v
celoti te sprejemam in spoštujem. Danes pa moja top, spanje. (Čisto čisto dolgo
spanje, ker mi ga že primanjkuje. Gori mi že rezerva. Kaj gori! Utripa!)
Objem! Cmok! Veliko ljubezni! In dobrega spanja...
Ni komentarjev:
Objavite komentar