Še živim, kljub temu, da sem pila vodo iz akvarija. Ne bom
povedala kdo… Ali pač!? Mali se je prijazno ponudil, da mi naredi cedevito. Pozna
ura je že bila. Nisem bila več čisto prisebna. Ful mi je je dal noter, da so se
mehurčki kar dvigovali.
Čudno slutnjo sem imela, da je mogoče dal kalcijevo kocko za
polže noter. (Mogoče bi mi hiška zrasla.) Pogledala sem. Nič sumljivega. Spijem.
Odlična. Res ni naredil neke vodene. Potem se pa on začne smejati. Pa saj je
meni tudi bilo hecno. Okus je bi res dober. Pomaranča. Kaj nisi videla vodne
leče iz akvarija gor plavati? Ne. Do polovice sem jo posrkala. Potem me je
tolažil, da jo je razredčil. Kako olajšanje. Sem se že bala, da je bila samo
akvarijska voda noter.
Na pol prazen ali na pol poln? Vseeno. Kozarec je ful lep
okroglast na peclju. Za koktajle. Uživala sem vsaj prvo polovico nevednosti. Ostanek
je še na mizici. Bi? Malo? Specialiteta dneva cedevitka s pridihom zelene leče.
Njami!
Po srcu sem optimist. Vedno imam sto rešitev. Če ne pa vsaj
vidim kaj (poučnega) smešnega v dogajanju. Vedno ne takoj. Zjutraj, ko sem že
bila bolj prisebna, sem se postavila zase. Pa kako si mi lahko to naredil?! Včeraj
ti je pa bilo smešno. Bom ti naredila cedevito iz vode iz stranišča, pa bomo
videli kako ti bo smešno. (Saj ne bi. (Vuaha! Ha! Ha! (To bi naj bil zlobni
smeh.))) Veš, da ne bi. Mogoče bi juho, da bi se prekuhala voda. Bljak. Ne bi. Ali
pač? Eh, veš, da ne… Ne.
Vse kar izgleda lepo navzven, mogoče skriva kanček plavajoče
ljubke zelene leče. Vzamem si čas za počasno poglabljanje, ne kar na eks srknem.
Kaj veš?! Uživam že v polnem kozarcu.
Kiss! Kiss! Nazdravje…
Ni komentarjev:
Objavite komentar