Narava ima svoj PMS s tem mrazom. Tudi jaz. Pustim času, da
se upočasni. Obožujem cartanje. Notranjost. Na toplem. Zavita v kociko. S
pikasto rumeno skodelico ingverjevega čaja. Malo se pobožam po
glavi. Ja, ti moja cartljivka. Moja! Moja! Tudi ta PMS bo minil!
Včasih sem tako pasja. Do sebe. Zebe me v noge. Pa še kar
hodim naokoli po ledu. Zebe me! Alarm! Stran! Potrebujem čaj in kociko, da mi
zagreje noge. To leto bi rada lepše ravnala s sabo. Na vseh področjih!
Sprašujem se, ali naj pustim strahu, da odloča. Se sprašujem
vedno iste stvari? Kaj če ne znam dovolj dobro slikati? Kaj če ne znam dovolj
zanimivo pisati? Vseeno. Nekaj me vedno znova pritegne k temu. To ni
zaljubljenost. Pride. Malo ostane. Se odtihotapi. To je prava ljubezen. To je
moja radostna rast. Vedno je v meni. Radost. Navdušenje. Navdih.
Zaupam. Samo ne strahu. Zaupam v ljubezen. Strah pa je
normalen spremljalec vsega novega. Svarilec. Buci! Buci! Slišim te! Dovolj zastrahovanja! Hvala, ampak ne hvala! Vse je
vredu. Zmogla bom. Tako to delam vse zaradi sebe!
(P.S.: Veš kaj, en teden bo mimo od incidenta, pa še vedno ni bilo
ne duha ne sluha o filmu. Seveda o nagradnem. Love me like you do… No postaja
še bolj zanimivo… Kam te vodi to!?)
Love feels good! Kiss! Opa!
Ni komentarjev:
Objavite komentar