Kaj pa to, ko ljubi ne pije akvarijskih koktajlov, on kar
direkt potegne (iz cevi). Menjava vode v akvariju... Baje, da ni dobra. Meni je bil moj cedevitkov
koktajl s ščepcem leče odličen. Dokler nisem bila obveščena. Bilo je malo
preveč…
Tako pa je to to. Sploh si ne znam organizirati časa.
Prepustim se vsemu, kar ravno pride v moj dan. Plavam v neznano sredi oceana in
upam, da bom prišla do obale ali da me bo tok nesel tja.
Rada bi dokončala doktorat. Pa če je toliko zanimivih
stvari, ki se dogajajo. Vsak dan sproti. Neučakano sledim temu. Nesmiselnosti.
Nepomembnosti. Utrujena od konca dneva, da se nisem nikamor pomaknila naprej.
Potem pa je tako, da bi želela biti z ljubim, pa mi on
odločno postavi meje. Ne, danes se moram učiti, ne, danes moram ne vem kaj. Jaz
pa žrtvujem svoje urice doktorata s tako lahkoto. Potem sem pa jezna nase in
potem še na njega. Ker on pa tu ne dela kompromisov.
Vidim, da se bom morala bolj osredotočiti in da bodo neke
stvari postajale resničneje, ko jih bom dejansko umestila na urnik. Vsak dan.
Tudi jogo, tudi meditacijo, tudi sprehode, kot da je to pomemben zmenek ali
sestanek. To je to. Disciplina, ker me to ohranja v svetlobi. Sploh pa rabim
čas za slikanje. To je to.
Dovolj sem si pomembna, da se samouresničujem. Danes pa sem hvaležna, da je tako nežen popoldanski zahod.
Rahlo nežno rumeno svitanje skozi oblake. Ozka črta čez obzorje, bleščeč leden sneg... Vseeno
dovolj, da svetloba pronica skozi. Čeprav oblačen, ljubek. Kot moja
rast in stopanje naprej. Nežno, z občutkom, ne kot sonce opoldan, da vse zažge.
Kiss! Kiss! Love you all!
Ni komentarjev:
Objavite komentar