NAJBOLJ SI ŽELI - TEBE!!!

Življenje je čudovito!

Kaj bi se zgodilo, če bi se malo sprostila in uživala!? Kaj bi se zgodilo, če bi malo več ali celo veliko (predrzno bolj) uživala?!

Moje življenje bi bilo neštetokrat lepše in bolj polno. Zabavno. Imela bi še ga bolj rada. Čutila bi, da živim pristno.

Danes sem dobila namig (Rebecca Campbel – karte), da naj se sprostim. Karkoli je zame, me bo našlo!

Si upam zaupati, da je res tako?! Pa seveda je! Še vedno me je našlo!

Ne rabim se raztrgati in biti na sto mestih naenkrat, oprezna, kje se skriva zaklad srca zame! Še vedno me je intuicija vodila prav. (Tako kot točno takrat, kot sem našla popolno obleko preko spleta, ki je tako božansko plapolala za knjižničarko, po naključnem (Čisto ni bilo naključje! Tako je moralo biti! Usoda!) namigu prijateljice, naj malo pogledam v njeno najljubšo trgovino…)

Če me intuicija vodi pri tako majhnih, banalnih stvareh, ki mi zaveselijo dušo, mi še neštetokrat bolj pomaga – me usmerja, vodi ob življenjsko pomembnih zadevah. (Ne trdim, da sem glasu, ki mi je rekel v trgovini, naj pogledam še kozarce in naša svoje popolne kelihe roza barve, sledila v pomembni življenjski odločitvi. Ampak vseeno mi je prineslo veselje. Še zdaj mi, ko ravno pijem vodo z limono iz njega. (No, ni bil samo en kozarec, kelih, če povem po resnici. Bila jih je cela družina, za celo družino. Popolno!))

No, res zaupam, da karkoli je zame, me bo našlo. Tudi, če ne bom takoj poslušala glasu in bom trmasta, bo nekako našlo pot do mene. Postalo bo tako očitno, da ne bom mogla več gledati stran. Tako kot ne morem izbrisati nekaj, kar sem že videla. Pa saj sem pripravljena na spremembo. Zaupam, da je na boljše! Pripravljena pa sem tudi izpustiti vse staro, kar mi ne odgovarja. (Tu mislim vso zagrenjenost, žalost in vse ostale tegobe, ki me želijo tiščati navzdol, da in se ne razkrijem v vsej svoji lepoti. Dovolj je bilo skrivanja. Naj luč sveti.)

Pristno življenje je najbolj izpopolnjujoča oblika izražanja svoje duše. Danes je dan za sprostitev in lahkotnost. Vse, kar je zame, me bo našlo. Prepričana sem v to!

Ljubeč ljubek miren pristen sočen edinstven lahkoten sproščen harmoničen blažen žlahten tekoč žameten bogat razkošen šarmanten vesel edinstven spontan celovit dan poln božanskega obilja.

Uživaj mi! Sprosti se! Vse, kar si želiš, si želi tebe – še bolj! (Ne vem, kje sem že slišala ta stavek, ampak je čista resnica.)

TI SI ČAROBNA!!!

Pristnost. Edinstvenost. Da. Da. Vse to. Kot da pride za navodili. Pa tako se obnašaj. Če pa greš tja, pa tako. Tu se pa tako vedemo in s temi ljudmi se pogovarjamo tako. Seveda pa je tukaj čisto nesprejemljivo to in to in še to.

Kar naenkrat smo ukalupljeni in se igramo mnogo igro pravil in mask.

Tu se tega nedela. Ni sprejemljivo.

Izbriši. Pozabi. Obnašaj se.

Ahhh, potem pa še sočna družinska pravila. Neverjetno! Da ja ne bom postala izdajalka!

Kako si pa to mogla!?! Dobro veš, kako se MI obnašamo.

Nihče tega ni nikoli razložil, ampak se nekako samoumevno pretaka na nas. Vemo, vsi vemo, kaj se pričakuje od nas v družini. Obstaja neki skrivni plan, načrt, ki se mu želimo izogniti s pristnostjo, pa nam ga naložijo znova in znova. Kot skalo, ki nas vleče dol in nas usmerja, da živimo po njihovo – prav. (Hujše kot mafija. Saj ne bi vedela. Samo nekaj sem v filmih videla. Ali brala v knjigah. Slučajno. Ne da delam kakšno raziskavo. Ne bi se rada komu zamerila. Ali kaj.) Pričakuje se tako. Ker smo dobre hčerke. Ker smo dobri otroci. Ker so vsi tako delali. Pač. Tako je.

Mislim, da je potrebno zares odrasti, da se tega lahko rešim. Res je potrebno, ali bolje povedano – želim si, sprejeti odgovornost za svoje življenje. Ne želim biti skupek pravil – izrečenih, neizrečenih, podtalnih in prisiljenih, vsiljenih – želim živeti svobodno. Ne želim samo izvajati programe, ki so bili vsiljeni name od začetka. Od kogarkoli. Kjerkoli. Kot otroke nas hitro kaj zaznamuje in sploh ne vemo, kje smo to pobrali. Tako da – da – zares želim izražati lepote moje duše.

Sprosti se in samo bodi ti.

To je danes vodilo zame. (Rebecca Campbel - karte) To je vodilo za dobre odnose. Zaupam temu. Če se občuti dobro, je to zagotovo ljubezen. Tudi do sebe. Povezana si želim biti s sabo in svojo pristno naravo. Tako kot vem, da roža VE, kdaj naj cvete, tako vem, kaj je dobro zame in kaj mi dviguje duha.

Ljubek ljubeč čaroben bogat zabaven harmoničen iskren jasen ustvarjalen pristen miren edinstven blažen srčne sočen slasten razkošen hvaležen izjemen fantastične iskriv dan poln božanskega obilja!

Čudovita si! Ti si čudež! Ti si čarobna! Uživaj v sebi in mogoče tudi v ustvarjanju bližine z drugimi. Izjemna si! Ne pozabi!!!

LJUBLJENA SI!!!

Zanimivo se mi zdi življene na Zemlji. Imamo duhovno plat, čustveno in tudi fizično. Priznam, da mi ne gre ravno najboljše pri uravnovešanju tega. Rada imam duhovno plat, fizično pa tudi, če pomislim. Sploh, ko uživam v elementih. Soncu. Vetrcu. Plavanju v morju. Poslušanju valov. Občudovanju zvezd ali opazovanje plamenov ognja. Naravi.

Mogoče pa mi celo gre bolj uravnavanje fizičnega in duhovnega, kot sem mislila. Zanimivo! Nikoli ne bi rekla. Tako s prve.

Obožujem tudi hrano. Dobro hrano. Lepo hrano. Obožujem tudi lepa oblačila. Tako, za zabavo.

Če tako pomislim (Rada bi se izognila preveč analiziranju, ker me odseka od toka ljubezni, ki samo nežno teče. Samo da potem bolj mimo mene, kot skozi mene.), pravzaprav obožujem fizično življenje. Rada imam tudi svoje telo. Ne samo naravo okoli mene. Tudi občutenje sebe je dobro.

Da pa niti ne začnem o duhovnem. To pa je tako moj svet. Dotikanje mističnosti in pravljičnosti. Dopuščanje, prepuščanje toku Ljubezni, da me vso oblije, zalije in me preplavi! Potem sem skozi na pravem mestu, ob pravem času, s pravimi ljudmi in v najboljši možni situaciji. (Podobno afirmacijo je povedal Kryon in je moja najljubša! Bolj jo ponavljam in še bolj ko jo živim, bolj se vse kar samo od sebe obrne v moje najvišje dobro. Pa to hitro in brez truda – lahkotno. Neverjetna afirmacija! Priporočam!)

Rada imam tudi fizični obstoj knjig. OK. Saj so tudi digitalne. Ampak držanje knjige v rokah, njen vonj, samo branje, listanje. Zdaj sem se spomnila, sem že skoraj pri koncu knjige. (Takoj moram zaključiti blog, da vidim, kaj se zgodi.)

Rada pa imam tudi pisanje v zvezek. To ni navaden zvezek. To je debela bukva, ki ima ogromno strani. Rada pišem z nalivnim peresom. To je moj užitek! (Rada imam tudi angelčke po domu (Vsepovsod. Da, tudi v kopalnici.), ker me spominjajo na vodstvo, ki je vedno z mano. Še bolj pa na ljubezen in milost.)

Naštela sem veliko fizičnih doživetij in zaupaj mi, jih je še mnogo več. Duhovnost pa tako obožujem. Zdaj sem sprevidela, da imam vse kar uravnoteženo, kar je presenetilo tudi mene.

Prepletanje fizičnega in duhovnega, je življenje samo. Dopustimo, dovolimo, da smo v toku ljubezni. Vse je dobro. Ljubezen nas vodi naprej, da sijemo najbolj močno, kar le lahko. To je naša sreča!

Uživaj mi!

Ljubek ljubeč kreativen zabaven prazničen harmoničen hvaležen bogat iskren miren edinstven pristen sočen strasten razkošen slasten fizičen duhoven dan poln božanskega obilja!

Sprejmi vse dobro, kar ima življenje zate. Ljubljena si!

 

UMIRJENO ŽIVLJENJE 3

 Pozneje je prijateljica klicala. Seveda si nisva rekli samo zdravo in adijo. Očitno, da je bil danes dan za dolge klice. Saj sem še prejela dva. Kar tako. No, pa sem spet bila na telefonu. (Pohvalila se bom. Recept pa sem poiskala v kuharski knjigi! Res sem ponosna nase!) Klici niso bili eni za drugim. Zdelo se mi je, da sem skozi na telefonu! Res! kadilo se mi je že pri glavi ven!

Seveda sem še plačala položnico preko banka neta, kar pa je bilo zanimivo hitro opravljeno. Sploh proti prejšnjim dolgotrajnim procesom.

Medtem, ko sem čakala potrditveno elektronsko sporočilo, sem se še odjavila iz nekih promocij. Ne, ne bi rada prejemala reklam niti enkrat na teden ne. Niti najbolj zanimivih ne!

Tako. Pa je bila ura štiri. Imela sem občutek, da nisem nič naredila. Čeprav sem v resnici zrihtala tooooliko stvari. Adijo pamet! Komu lažem!?

Kupila sem si obleko.

(Rezervacije knjig ne morem šteti, ker sem jih potem odrezervirala.)

(Niti ne morem šteti nakup knjige, ker je ni bilo.)

Zbližala sem se z nekaj ljudmi, ki so mi pri srcu. To je bilo odlično, čeprav imam raje pogovore v živo!

Plačala sem položnice!

Za to vse sem potrebovala ves dan!

(No, pa geslo sem si ponastavila za knjižnico. Kar je tudi nekaj.) To šteje. Geslo.

Prisežem, da rabim post od telefona, ali pa se mi bodo možgani zasmodili. Zares!

No toliko o tem, kako nisem odvisna od telefona! Zalepljenega sem imela za roko! Jutri je nov dan! Zares! Prisežem. Ne samo, da sem bila jezna, ker sem naredila tako malo. Počutila sem se utrujeno in izžeto, kot da se me loteva prehlad. Očitno telo ni imelo dovolj prostora vmes med odlaganjem in spet ročnim tipkanjem po telefonu (kot da gre za življenje), da si ni moglo povrniti naravnega bioritma. Zdaj pa grem spat. In sigurno se mi bo povrnil. Jutri. Jutri pa bom brez telefona. Če sploh pomislim, da nisem gledala niti telegrama in moje meditativne skupine. Mogoče sem, pa sem v vsej tej drami pozabila! Kdo bi se spomnil. (Možgani, ki so na tri-četrt skurjeni, sigurno ne!)

Ljubek svoboden zdrav blažen ljubeč sočen miren strasten žlahten umirjen spontan sproščen harmoničen hvaležen sončen jasen iskren pristen razkošen vesel radosten igriv bogat nagajiv slasten dan poln božanskega obilja.

Danes sem si ustvarila, kaj sem si! Zdaj še grem brati knjigo v posteljo, da se prediham! Jutri je nov dan in to lepilo, ki me veže na telefon, si želim sprati! Takoj! Želim biti svobodna!

UMIRJENO ŽIVLJENJE 2

 Pa saj to ni bilo najhujše! Najhujše je bilo, da sem si ravno včeraj mislila, kako pa jaz nisem odvisna od telefona. Seveda pogledam vsaki dve uri na njega. Se pogovarjam, ko kdo pokliče. Pregledam elektronsko. Vse tako. Ne gledam pa videjev v neskončnost ali iz dolgega časa. To pa ne! Počutila sem se kot prava odvisnica, ki ne more spustiti telefona iz rok!

Zazvonil je telefon. Iz knjižnice so me obvestili, da še ni bilo rezervirane knjige. Vse je bila pomota. Samo pomota. Se zgodi. Mi lahko potem izbrišete vse knjige, ki sem si jih rezervirala?! Hvala za prijaznost. No, super. Pa ne bom rabila iti danes popoldan nikamor.

Pa tako sem se veselila rezerviranih knjig. Telefon pa sem že imela v roki. Kaj če bi pogledala, če knjigo prodajajo na internetu? Mogoče rabljeno. Res si je želim! Seveda je ni bilo. Pa je spet šlo -vuuuuš – verjetno pol urce skozi okno.

Prijateljica me je med tem s sporočili obveščala, kaj si ona ogleduje. Vmes so ji obleko razprodali. Zdaj pa je že mene panika! Kaj če bodo še mojo! Tako je bila samo ena številka še! (Seveda moja!) Čas je, da košarica postane prazna in pridem na blagajno. Verjetno je spet minilo kakšne pol ure ali še več. Kaj vse moraš to nastiskati. Pa čakati na potrditveno pošto. Vse se izbriše in še enkrat moraš napisati vse podatke. (Ali pa preveriti številko pošte tvojega kraja, ker jo v paniki, da ti prodajo obleko pozabiš! Petmestne niso želeli sprejeti.) Saj ne bi pisala, da pred vsem tem postopkom, ko sem si oddahnila, da sem le končno oddala naročilo – še enkrat pogledala material obleke. Drugič ocene. Potem še velikost, kaj so pisali drugi, če je večja, manjša ali se ujema s standardi. (Verjetno bi bila že zdaj do trgovine, si jo fizično oblekla v garderobi in nazaj doma.) Ampak to ni čar internetnega nakupovanja. Ne. Ne. Ne.

Sledi svojemu srcu! Se nadaljuje...

UMIRJENO ŽIVLJENJE 1

Rada imam umirjen način življenja! Brez drame. Danes sem imela toliko opravkov, da ne vem, kje se me glava drži.

Če pa res povem po pravici, je bilo vse nekako povezano s telefonom. Najprej sva klepetali s prijateljico. To je vedno tako pristno in zabavno! (No. Ne vedno. Pogovarjava se tudi o globokih zadevah, ko je tako razpoloženje.) Vse sva si razložili! Navdušila me je za nakup na internetni strani. Taki. Z oblačili. In razpodijo. Same take, mamljive stvari. Skombinirane. Združene skupaj! (Moralo bi biti prepovedano!)

Tako smo že pri drugi stvari, ki sem jo urejala po telefonu. Seveda sem se navdušila nad obleko! Takoj! Bilo pa je neverjetno naključje, da sem bila en dan prej v knjižnici. Med iskanjem knjig je knjižničarki ravno ta – enaka – obleka plapolala med policami. Izgledala je kot vila. Na koncu jezika sem imela, da bi jo vprašala, kje jo je kupila, pa sva se potem zapletli z rezervacijami in knjigo s skladišča. Potem pa danes – bum – točno tak model obleke na prijateljičini najljubši nakupovalni internetni strani! Mislim, da ne verjamem več v naključja! (Sploh pa ne po marmeladi, saj sem kar okušala, kako smo doma kuhali marmelado s slivovimi olupki. Prva žlica ni šla na kruh, ampak takoj v usta! Potem pa me povabijo na obiranje sliv! Tako sem jih imela v ogromni količini! Zdaj pa imam marmelade, kar se moje srce veseli. In sladkosnedka v meni tudi… Slivova marmelada je bila definitivno usojena! Prepričana sem v to!)

Med vso to sago s sanjsko obleko, ki kar plapola v vetrcu in je božanska, sem dobila obvestilo iz knjižnice. Prispelo je rezervirano gradivo. Neverjetno! Če sem rezervirala en dan prej! Se je gospa odpovedala knjigi! Juhu! Spet izgovor za divje tipkanje po telefonu! Rezervirala si še bom nekaj knjig, da ne hodim samo po eno.

Seveda ni šlo tako gladko. Kaj pa sem mislila?! Pozabila sem geslo! Nastavila sem si ga v drugem poskusu. Vsak tak opravek bi mi moral vzeti maksimalno pet minut. (No. Ne pretiravajmo. Deset. Največ!!!) Čas pa je letel skozi peščeno uro, kot bi ji nekdo povečal ozki del v širjave brez meja. V odprtino veliko kot največje jezero! Ali vulkanski krater! Puh! Pa je šlo spet pol ure! Ali celo več! Kdo bi vedel! Že davno sem izgubila nadzor!

Sledi svojemu srcu! Se nadaljuje...

SOKREACIJA MIRU

Kako je lepo! To mi daje občutek notranjega miru! Sonce je že zašlo in zdaj je čas, ko se vse umirja. Še ptičkov ne slišim. Mogoče se že umirjajo ali umivajo za nočno spanje. Ali pa mame ptičke tiho pripovedujejo pravljice za lahko noč svojim majčkenim ptičkom. Celemu gnezdu! Ali pa so že odleteli iz njega. Ustvarjajo si svoja in mame ptičke in seveda očeti ptički so tako ponosni na njih!

Ptički se res bolj potiho pogovarjajo zunaj. Črički pa so glasni. Eden prede ali bolj gode nenehno. Drugi pa samo spušča signale, kot bi imel časovnik nastavljena na vsakih šest ali celo sedem sekund. Kako smo si različni! Oba pa popestrita noč!

Tako kot se umirja dan, se umirjam tudi jaz. Z dobro knjigo. Toplo oblečena v udobna oblačila. V tišini. Samo prisotnost naravnih glasov je v ozadju. Mijavkanje. Prigovarjanje. Nahrani me. (Čeprav ima pol polno skledčko hrane. (Očitno je to pol prazno po mačje!))

Življenje je lepo.

Sploh, ko se vse tako umirja! Rada bi si samo prižgala svečko in samo uživala v lepoti.

Seveda imam jutra tudi rada. Všeč mi je obraten proces mračitve. Oboje mi je prikupno.

V prehodih dneva še je bolj nekako vse uravnoteženo. Vse se vrača v spanje ali se prebuja iz njega. Zavedamo se sebe, če se le ustavimo. Občutimo mir narave, ki se potem počasi stopi v nas in nas za vedno zaznamuje. To si želimo. Miru. Spokojnosti. Blaženosti. Preprostosti. Povezanosti z dnem in nočjo. Povezanosti z naravo. Povezanosti s sabo. Povezanosti s svojo naravo. To pa nam vedno podari največji mir.

Mir je razkošje, ki si ga lahko podarimo v vsakem trenutku. Vedno pa lahko vdihnemo naravo, ki nam bo mir z lahkoto prelila v naše srce. Nismo sami. Imamo pomoč. Imamo čarobno prisotnost Ljubezni. Vsepovsod je. Samo zaželeti si moramo, da jo začutimo. Tako kot mir.

Življenje je čarobno. Sploh, če ustvarjamo mir v sebi, ki se potem razliva na vse.

Še to. Ni strahopetno in izven časti, če prosimo naravo za pomoč, da se spet povežemo z mirom. Dopusti, da ti narava pomaga. To naredi z največjim veseljem in zadovoljstvom. Tvoja sreča – je njena sreča. Točno tako kot je sreča staršev ptičkov, ko so njeni majčkeni otročički ptički srečni! Ljubljena si! Dopusti, da te mir objame.

Ljubek miren srčkan ljubeč bogat harmoničen hvaležen blažen razkošen radosten vesel raziskovalen naraven sočuten soustvarjalen pogumen celovit igriv dan poln božanskega obilja!

Soustvarjajmo Raj, ni vse na tvojih ramenih! Dopusti, da se teža nošenja miru v srcu, porazdeli. Mati Zemlja z veseljem sprejema sokreacijo miru! Sprosti se! Skupaj smo v tem! Super nam gre!

https://majhnadozamene.blogspot.com/2024/09/ze-voham-jesen.html

 https://majhnadozamene.blogspot.com/2024/09/ze-voham-jesen.html

BOŽANSKA SI!

Ker sem se že razpisala o slivah (v resnici ni sem niti začela!), bi še zdaj rada povedala nekaj o domačih breskvah! Belih! Božansko! V knjigi Pod Toskanskim soncem je pisateljica napisala, da so breskve tako sočne in slastne, da bi moralo biti prepovedano, da jih ješ na javnem mestu! Saj vem! Res je! Moje so še bile malo tople! Božanske! Ravno prav zrele! Kar same so se odluščile od koščice! Res božansko. Zunanjost je bila nežno zeleno puhasto bela, od znotraj pa je imela okoli koščice močno rdečkasto barvo. Neverjetno dobro! Okus! Okus pa božanski!

Priporočam domače! Direktno s sonca! (Ali od sosede, ki jih je imela preveč in mi jih je podarila! Naj ji bog neštetokrat povrne!)

Vem, da hrana ni vse. Je pa odvisno moje počutje od dobre hrane. Če jem kaj lahkega, se tudi počutim tako. Včasih mi hrana (Tu mislim pretirano lakoto, ki me ves dan ne mine. No. Če povem po resnici. Po navadi me ta volčja lahkota drži tri dni pred lunino povezanostjo z ženskostjo in ženstvenostjo) nadomešča povezanost s sabo. Ali pa samo potrebujem počitek, da se malo sprostim in se začutim.

Hrana mi je tudi način praznovanja in povezovanja s prijatelji. Daj nam dobro hrano, kozarec limonade ali čaj, pa smo si že bliže in se bolj sproščeno pogovarjamo. Tako enostavno je. Če pa bi prižgali svečko na mizi, bi pa bilo še bolj udobno, domače in sproščujoče. (To pa me je definitivno navdušila knjiga, roman, ljubezenski roman s temo hygge. Upam, da se napiše tako… umetnost udobnega življenja v polni prisotnosti. (HYGGE je prav!))

Ni se nam treba obračati v svet (ali se basati s hrano), da nas napolni. Vse že imamo v sebi. Samo čaka, da vse to odkrijemo. Mi sami smo že dovolj. Zares.

Ljubek ljubeč srčkan sočen strasten harmoničen bogat slasten okusen miren razkošen razvajalen radosten gibljiv blažen dan poln božanskega obilja!

Sprejmi, da je povezanost s sabo, sveta povezava. (Namig za danes od Rebecce Campbell iz njenih kart.)

Samo to! Popoln užitek je bilo breskev razpoloviti. Tako lahko je šla od koščice! Tako sočna je bila! Tako mehka! Prav rada je se je ločila od koščice. (Mogoče je tudi zame čas, da se ločim od vsega, kar več ne deluje v mojem življenju in je manj kot ljubezen… Hmmmm!) Najboljše pa je bilo okusiti njeno slastnost.

VSE JE DOBRO!

Kaj še lahko malo o marmeladi? Malo! Vsa hiša mi diši po njej! Pa še to, mislim, da sem tri kozarce marmelade pojedla že med kuhanjem. Preizkušanje in okušanje med vsako fazo kuhanja je ključno! Tako vedno govorijo na masteršefu! Da ne bo kje premalo soli ali premalo kuhano! Soli res nisem dodajala, niti sladkorja ne – ker sem ga vsega naenkrat vsipala! Redno preizkušanje pa je vseeno bilo resno delo! Vedno je bilo dobro! Sladko! Točno tako, kot mora marmelada biti!

(Zdaj mi Bliss sedi v naročju, ko pišem. Umiva se s svojim jezikom! Zraven je izvlekla kremplje ven na sovjih ljubkih tačkah, zato sem jo morala pobožati. In jo seveda odklopiti od mojih beder! Tačke ima ljubke, kremplje pa ne tako zelo! Dobro, da jih je hitro pospravila nazaj v garažo!)

Zdaj sem se spomnila, da sem vse slive porabila za marmelado. Pozabila pa sem na slivove cmoke (knedle), ki jih obožujem. Pa saj še bo katera runda sliv!

Tako mi je všeč, da imamo v bližini kmetijo, ki ima domače slive. Tam jih bom nabavila. Naslednjič. To bo pa potem roba za cmočke! Najraje imam lokalno pridelano, če je le mogoče.

Nabirali smo sveže slive in so že postajale mehke do procesa kuhanja marmelade, čeprav je bilo samo nekaj ur vmes. Verjetno naberejo za v trgovini kar zelene, da potem ohranijo obliko. Okus pa je tako tako, bolj voden.

Je bilo dovolj o slivah in marmeladi?

Eh, neeee!

Naredila si bom bananin sladoled in ga polila s slivovo marmelado, kot preliv! Pa malo cimeta bom potresla po vrhu! To bo božansko! Slive so božanske!

Mogoče pa je zdaj dovolj o dobrotah kot so slive!

(Saj bi še klepetala o sočnih slivah, božanski marmeladi in okusnih cmočkih, pa sem si preveč »lušte« naredila s sladoledom. Adijo! Moram iti!)

Uživaj!

Sladek ljubeč sočen strasten razvajalen harmoničen optimističen vesel zapeljiv živahen pester miren blažen hvaležen razkošen radosten sijoč bleščeč bogat okusen slasten dan poln božanskega obilja!

Uživaj mi kaj, zares! Za tvoje življenje gre! Sprosti se!

UŽIVAJ!!!

Danes sem tako uživala v kuhanju marmelade! Včeraj pa v nabiranju sliv! Božansko je! Seveda imam najraje slivovo marmelado z olupki, ki se zrolajo svitke. Taka je najboljša.

Zdaj sem se spomnila, da imam rada tudi šipkovo. Kako bom pa to naredila? Bom že našla kakšen dober recept. Šipka je polno! Spet nekaj novega!

Iskala sem recept za marmelado iz moje najljubše knjige. Najprej sem jo komaj našla in sem že skoraj mislila, da sem kje podarila! (Da ne bi kje! Da mi ne pride na misel!!! Kaj takega!!! Škandal!) Našla sem jo skrito med drugimi zelenimi knjigami. Kako se mi je nasmehnila! Bila pa je skrita kot kameleon! Komaj, da sem jo prepoznala!

Potem! Potem pa sem jo odprla! Kar nasmehnila se je moja duša. V sebi sem čutila tako radost! Našla sem na roko napisane recepte moje babice, ki mi je bila tako ljuba. Še vedno mi je! Pogrelo mi je dušo! Zaigralo mi je srce ob njeni lepi pisavi. Vse še je tako lepo zaoblila in zaokrožila. (Našla sem recept za domače kekse iz šestdeset do osemdeset jajc! Slučajno, če kdo rabi…)

To je najboljša marmelada sploh! Včeraj sem uživala v nabiranju v dobri družbi. Priznam, da mi je obisk knjižnice vmes polepšal popoldne! (Bilo je nujno! Bilo pa je tudi razvajanje duše. Priznam pa tudi to, da ni šlo tako gladko, kot sva vse s sokrivko (v najboljšem porednem »žlehtnem« igrivem zabavnem pomenu) vse prepričevali, da samo oddava knjige in že prideva nazaj. (Kaj hočeš! Knjige so prave zapeljivke!) Bilo je fantastično sproščeno! Seveda vem zakaj, ker sem bila sproščena in to, kdo sem v resnici.

Mimogrede.

Ljubim življenje!

Seveda je to najboljša marmelada! Ker je že obiranje bilo fantastično, potem pa še kuhanje z babičinimi recepti! Sanjsko!

Uživaj mi! Skuhaj si kaj dobrega! Ali pa dovoli, da ti kaj dobrega skuhajo!

Ljubek pristen srčkan ljubeč radosten nagajiv miren sočen strasten luban razkošen živahen žlahten noro zabaven sproščen vesel harmoničen ustvarjalen razvajalen blažen dan poln božanskega obilja!

Življenje je lepo! Dopusti, da ti to pokaže! Pusti, da ti to zares pokaže! Čudovita si! Izjemna si! Privošči si kaj lepega!

SIJ NAJBOLJ MOČNO

Rada kuham. Sploh za druge. To je moje darilo. Način, kako jim pokažem, da jih imam rada. Pozornost, da si vzamem čas in sem čisto polno prisotna z njimi. To je grajenje bližine in mostov.

Čeprav imam rada samoto. Rada imam kombinacijo, ravnovesje obojega.

Tako, zdaj pa malo svežega zraka!

Kako je prijal tak sprehod! (Čeprav je bil kratek, pa zato sladek!) Malo sem fotografirala rože ob cesti. Trava se je dvigovala visoko čez rob in se je dotikala neba. Čudovito je bilo. Danes si bom še privoščila isto, malo sprehoda. Kar se nadiham in se počutim čisto drugače in sveže. Polna energije. Prezračena.

Z lahkoto se povežem s sabo, ko sem v naravi. To mi daje neskončno zadovoljstvo. Obožujem vetrc v laseh, sploh če je nežen.

Uživala sem tudi v sedenju na soncu in klepetu. Ponudila sem korenčkovo jabolčno torto in bila je dobra. vedno uživam v pogovoru in zamenjevanju zanimivosti. Sploh pa čudovitega globokega sveta in vpogledov duše.

Zgodbe so zdravilne. Najprej pozdravijo pripovedovalca, potem pa dajo darilo vpogleda drugim.

Danes pa grem v knjižnico po novo zalogo zgodb. Po pomoti sem vzela drugi del, namesto prvi. Pa saj nič zato, pa imam izgovor, da grem še enkrat v knjižnico. To je zame svetišče. Tako kot narava!

Danes bo lep dan, saj se popoldne dobim s prijatelji. To še bo zabavno. Pa saj vem, da si sama ustvarjam lep ali ne tako lep dan. Izbira je moja! Danes izbiram srečo! Zakaj ne, če jo imam enako na voljo, kot tečnobo ali zagrenjenost! Potema pa raje izberem srečo, vedno znova in znova! Iz trenutka v trenutek!

Uživaj mi, čuj! (Saj ne vem, če mora biti prevod za Neštajerke… ampak pomeni: »Si me slišala?! Resno no!!!!« (Prevod pa je lahko čisto pristranski, ker nisem ravno prevajalka…))

Ljubek srčkan zabaven sočen jasen kreativen ljubeč miren sočen sončen strasten sijoč harmoničen bogat razkošen pester vesel dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu! Izjemna si! Izbiraj srečo, danes – no, saj jo lahko vsak trenutek! Zakaj pa ne! Sonce si lahko ustvarimo sami, s tem ko sami sijemo najbolj močno, kar le lahko!

LEPO IN ČAROBNO!

Nekaj mi je govorilo, da naj uživam! In sem! Brala sem knjigo na sedežni. Bliss (moja mačka) se je prišla cartati k meni. Čas je tako počasi letel. Dež se je spremil v sonce in zdaj že vse zlato žari. Lepo je. Čarobno. Izjemno.

Življenje je že samo po sebi lepo in čarobno. Kar tako. Ker je.

Zjutraj sem občutila tako povezanost. Bil je fantastične občutek. Če bi bila mačka, bi predla. Vse je tako lepo teklo in bilo povezano. Čarobno.

Saj še je zdaj čarobno, ampak sredi hitenja in priprav za goste, sem malo izgubila stik. Izgubila sem čut za čarobnost. Saj je tudi v kuhanju nekaj čarobnega. Zaupam, da je.

Čarobnost je tudi v preprostosti. Komaj že čakam, da si skuham kaj enostavnega. Kot testenine (iz leče ali je iz čičerike?) s paradižnikovo omako. In veliko solato zraven.

Včeraj sem bila na tako ljubkem sprehodu pred nevihto. Sijajno je bilo. Vetrc je tako lepo nosil rumene okroglaste, bolj elipsaste liste naokoli. Dvignila sem roke k njemu in se mu zahvalila. Zašepetal sem mu, da ga ljubim. Tako nežno me je božal in tako povezano z zrakom, vetrom, naravo sem se počutila. Pri meditaciji s Suzan Ashley (vsako soboto – povezava je na njeni internetni strani LoveLightTruth) se povežemo z elementi in mi je bilo tako všeč, ko vsakemu posebej rečemo, da ga ljubimo in se zahvalimo. Vse potem postane bolj čarobno in osebno. Všeč mi je to, povezovanje.

Rada imam tudi povezovanje s svojim srcem. Opažam, da sem na sploh rada povezana. To mi daje moč miru in bližine. Občutek, da je vse dobro, ker je.

Spominjam se jutra in počasi se vračam v ta mir. Kot bi si ga z lahkoto priklicala nazaj.

Življenje je čarobno.

Točno tako, kot si ga ustvarimo. Zdaj.

Ljubek ljubeč miren zabaven razkošen iskren pristen harmoničen jasen lahkoten spontan vesel radosten iskriv igriv sijoč bogat žlahten hvaležen dan poln božanskega obilja!

Sprejmi odprtih rok, kaj vse ti življenje ponuja! Čarobno je! Zares! Ti si čarobna!

LJUBEZEN JE DOVOLJ!

Zanimivo mi je, kaj vse si naprtim! Sem že mislila napisati, kaj vse si naprtimo?! Pa kako naj vem za druge?! (Razen če sebe vikam, kaj vse si naprtimo! No, ja.)

Toliko krivde, sramu in obtoževanja. Kaj če bi danes vse to spustila. Nič koristnega mi ne prinaša. Ne bo spremenilo preteklosti. Ne bo spremenilo prihodnosti. Razen, če sem se kaj naučila iz teh lekcij. Kar upam, da sem se. lahko pa mi polno spremeni sedanji trenutek. Lahko neham s to sivino, ki želi prekriti sedanji trenutek in polno občutim dež ali sonce. Karkoli se dogaja zdaj. Lahko sprejmem, da imam čudovito življenje in si dovolim uživati polno v njem. Zdaj. Kaj bi čakala?! Jutri mi bo prinesel đe več priložnosti za uživanje, če le sprejmem vse darove dneva danes! Lahko se čisto predam toku Ljubezni! Ljubljena sem! Vso Vesolje in še dalj, mi želi samo, da bi bila srečna! Pa še veseli se z mano! Kaj bi si želela več?!

Zato spuščam vse nesmisle teh občutkov. To so samo avtomatski programi, ki mi več ne služijo. Tako kot otrok nisem bila nikoli kriva, kaj se dogaja med starši, čeprav sem krivdo prevzemala nase, brez da bi sploh karkoli spraševala – tako mogoče zdaj čutim krivdo, ki sploh ni moja. Ali je čisto po nepotrebnem.

Dovolj je, če sem se naučila lekcij.

Dovolj je, če se zdaj boljše odločam.

Samo človek sem. Nisem popolna in niti ne rabim biti. Rastem kot majhno drevo iz želoda v mogočen hrast. V nobenem trenutku nisem nepopolna. Vedno sem hrast, mogočno drevo, samo se še razvijam naprej.

Dragoceno je, da se učim. Ni pa dragoceno občutenje krivde, obsojanja in sramu. Zato zdaj vse to spuščam. (Upam, da ti tudi.) Brezplodno je! Edino, če se res želim počutiti slabo!?!!! NE! Ne želim!

Ljubek ljubeč srčkan miren blažen sočen sončen strasten zabaven harmoničen lep jasen žlahten živahen razkošen edinstven pristen sijoč bogat dan poln božanskega obilja!

Sprejmi se! Vredna si, da se imaš rada! Vredna si svoje ljubezni!

IZJEMNA SI!

Življenje je lepo! Fantastično! Izjemno!

Ti si lepa! Fantastična! Izjemna!

Kolikokrat si rečemo kaj lepega? Kolikokrat pa kaj ne tako lepega? Je ravnovesje ali se tehtnica premika v ne tako lepe stvari, ki si jih kar tako mimogrede navržemo?!

Lahko smo bolj ljubeče do sebe.

Jaz sem lahko bolj ljubeča do sebe. Danes se razvajam in negujem. Zjutraj smo imeli čudovito meditacijo s Suzan Ashley! Tako lepo nam je rekla, da lahko vsak prispevamo kot pero in to prevesi tehtnico v dobro stran ali usmeri kolektivno zavest prelomno – v boljše obdobje. V resnici pa smo veliko močnejši, kot si mislimo. Vsak od nas ima pomembno vlogo.

Vsak od nas ima čisto unikatno vlogo in čas je, da si priznamo, kaj to je. Naše luči več ne bomo mogli skrivati. Mogoče pa je zdaj čas, da polno pokažemo lepoto tega, kdo smo. Čudoviti in izjemni. Čudovite in izjemne!

Kaj te najbolj navdihuje?! Čas je, da se polno posvetiš temu.

Tudi, če samo prispevaš mir v svojem svetu, se to pozna na kolektivni zavesti in je vsem lažje vstopiti v mir. Ohranjaš prostor za mir. Nekje sem slišala ali prebrala zgodbo, da je bila ženska ohranjevalka ognja. Skrbela je, da je bilo dovolj polen, da ni nikoli ugasnil. Tako smo me ohranjevalke luči. Najprej v sebi in potem se to širi navzven. Me smo ohranjevalke Ljubezni. Vsaka na svoj način. Vsaka s svojo zgodbo. Vsaka s svojo strastjo, ki prispeva k celotni zavesti. Sledimo svojemu srcu in ustvarjajmo (bolj ohranjamo, ali pa smo pretočne, dopuščamo, da se pretaka skozi nas) vibracijo ljubezni. Dragocene smo – vsaka na svoj način.

Čutim, da se želi toliko stvari pozdraviti v meni. Že davno pozabljenje prispejo v zavest, da jih spustim – misli, dogodki, spomini, ki mi niso tako ljubi. Vse v meni se prečiščuje. Vse lepo se ohranja v mojem srcu kot zaklad, ki je neprecenljiv. Vse ostalo pa se samo spere z mene. Obožujem poletni dež, ki je tako prijetno topel, tako spere iz mene vse, kar je manj kot ljubezen. Hvaležna sem za to.

Ljubek pristen srčkan ljubeč pester zabaven navihan miren jasen kreativen blažen ustvarjalne bogat razkošen žlahten harmoničen hvaležen celovit zaupljiv iskren dan poln božanskega obilja!

Ti si Luč! Ti si ohranjevalka Luči! Zdaj pa podkuri ta ogenj Luči! Naj gori in naj bo viden daleč. Močnejša si, kot si predstavljaš! Dragocena si!