Pa saj to ni bilo najhujše! Najhujše je bilo, da sem si ravno včeraj mislila, kako pa jaz nisem odvisna od telefona. Seveda pogledam vsaki dve uri na njega. Se pogovarjam, ko kdo pokliče. Pregledam elektronsko. Vse tako. Ne gledam pa videjev v neskončnost ali iz dolgega časa. To pa ne! Počutila sem se kot prava odvisnica, ki ne more spustiti telefona iz rok!
Zazvonil je telefon. Iz knjižnice so me obvestili, da še ni bilo rezervirane knjige. Vse je bila pomota. Samo pomota. Se zgodi. Mi lahko potem izbrišete vse knjige, ki sem si jih rezervirala?! Hvala za prijaznost. No, super. Pa ne bom rabila iti danes popoldan nikamor.
Pa tako sem se veselila rezerviranih knjig. Telefon pa sem že imela v roki. Kaj če bi pogledala, če knjigo prodajajo na internetu? Mogoče rabljeno. Res si je želim! Seveda je ni bilo. Pa je spet šlo -vuuuuš – verjetno pol urce skozi okno.
Prijateljica me je med tem s sporočili obveščala, kaj si ona ogleduje. Vmes so ji obleko razprodali. Zdaj pa je že mene panika! Kaj če bodo še mojo! Tako je bila samo ena številka še! (Seveda moja!) Čas je, da košarica postane prazna in pridem na blagajno. Verjetno je spet minilo kakšne pol ure ali še več. Kaj vse moraš to nastiskati. Pa čakati na potrditveno pošto. Vse se izbriše in še enkrat moraš napisati vse podatke. (Ali pa preveriti številko pošte tvojega kraja, ker jo v paniki, da ti prodajo obleko pozabiš! Petmestne niso želeli sprejeti.) Saj ne bi pisala, da pred vsem tem postopkom, ko sem si oddahnila, da sem le končno oddala naročilo – še enkrat pogledala material obleke. Drugič ocene. Potem še velikost, kaj so pisali drugi, če je večja, manjša ali se ujema s standardi. (Verjetno bi bila že zdaj do trgovine, si jo fizično oblekla v garderobi in nazaj doma.) Ampak to ni čar internetnega nakupovanja. Ne. Ne. Ne.
Sledi svojemu srcu! Se nadaljuje...
Ni komentarjev:
Objavite komentar