Zanimivo mi je, kaj vse si naprtim! Sem že mislila napisati, kaj vse si naprtimo?! Pa kako naj vem za druge?! (Razen če sebe vikam, kaj vse si naprtimo! No, ja.)
Toliko krivde, sramu in obtoževanja. Kaj če bi danes vse to
spustila. Nič koristnega mi ne prinaša. Ne bo spremenilo preteklosti. Ne bo
spremenilo prihodnosti. Razen, če sem se kaj naučila iz teh lekcij. Kar upam,
da sem se. lahko pa mi polno spremeni sedanji trenutek. Lahko neham s to
sivino, ki želi prekriti sedanji trenutek in polno občutim dež ali sonce.
Karkoli se dogaja zdaj. Lahko sprejmem, da imam čudovito življenje in si
dovolim uživati polno v njem. Zdaj. Kaj bi čakala?! Jutri mi bo prinesel đe več
priložnosti za uživanje, če le sprejmem vse darove dneva danes! Lahko se čisto
predam toku Ljubezni! Ljubljena sem! Vso Vesolje in še dalj, mi želi samo, da
bi bila srečna! Pa še veseli se z mano! Kaj bi si želela več?!
Zato spuščam vse nesmisle teh občutkov. To so samo
avtomatski programi, ki mi več ne služijo. Tako kot otrok nisem bila nikoli
kriva, kaj se dogaja med starši, čeprav sem krivdo prevzemala nase, brez da bi
sploh karkoli spraševala – tako mogoče zdaj čutim krivdo, ki sploh ni moja. Ali
je čisto po nepotrebnem.
Dovolj je, če sem se naučila lekcij.
Dovolj je, če se zdaj boljše odločam.
Samo človek sem. Nisem popolna in niti ne rabim biti. Rastem
kot majhno drevo iz želoda v mogočen hrast. V nobenem trenutku nisem nepopolna.
Vedno sem hrast, mogočno drevo, samo se še razvijam naprej.
Dragoceno je, da se učim. Ni pa dragoceno občutenje krivde,
obsojanja in sramu. Zato zdaj vse to spuščam. (Upam, da ti tudi.) Brezplodno
je! Edino, če se res želim počutiti slabo!?!!! NE! Ne želim!
Ljubek ljubeč srčkan miren blažen sočen sončen strasten
zabaven harmoničen lep jasen žlahten živahen razkošen edinstven pristen sijoč
bogat dan poln božanskega obilja!
Sprejmi se! Vredna si, da se imaš rada! Vredna si svoje
ljubezni!
Ni komentarjev:
Objavite komentar