Dodirni me... v prvi vrsti...

Ne morem povedati, kako me navduši glasba. Danes sem se vozila domov in seveda naletela slučajno na koncert. (Tako ni naključij…) In to ne od kogarkoli, ampak od Parnega valjaka. Kako lepe spomine imam na to.

Včasih sem si zadnji trenutek izmislila, da bi šla na koncert kam v mestu. (Ali pa sem zadnji trenutek videla.) Tako potem ni imela nobena prijateljica prav časa. Seveda to ni bila ovira. Nikoli. Tam sem šla na moje priljubljene Suolfingerse. To pa je tako dobra glasba, da si lahko poješ zraven, plešeš neomejeno po želji (prosti slog)!!! Ne moreš, da ne bi. Kar potegne te… Seveda sem tam srečala staro sodelavko in smo se že zmenili za naslednji koncert. Spoznala sem tako zanimive ljudi. Na koncu smo že plesali skupaj s člani od benda. Kake legende.

Magnifico... prva vrsta je najboljša...

Parni valjak… je bil ta naslednji koncert… Bilo je tako vzdušje. Pa petje (dretje), ploskanje in cviljenje… Pa besedila… "Prokljeta nedelja:  …i kada kiše padaju, tvoje mi usne trebaju, da me smire svojim nježnim dodirom… Kada me dotakne: …i bogove i vragove zovem, ako mogu vrijeme, da zaustave… Ugasi me: …zar ne vidiš, da gorim…" (https://www.youtube.com/watch?v=gXz1gGaDZFk)

Tako stare, pa tako dobre… Noro. Spet me grabi nostalgija… Poznam pa še eno legendo. Mišo Kovač. Seveda je to bilo vedno doživetje… Prižgani vžigalniki, brez katerega nisem šla na koncert (zdravo živim...). Zdaj pa se s telefoni sveti. Ampak to je bila glasba, ki smo jo poslušali vedno na morje. Na koncertu pa smo se vsi jokali na koncu. Posebno čustveno doživetje…

Samo zato sem si danes dala še bolj na glas radio, ko je igral Parni valjak. Divje. Kako lepi spomini...

Lep čudovit divji glasen dan poln dobre glasbe…

Hrustljav smeh...

Gledam te ogromne oblake, kako se hitro premikajo. Pogledam ven, spet drugačni. Pa spet. Kot da ustvarjajo vsako minuto nekaj novega. Pa so samo sivine z bolj ali manj temnimi odtenki, pa tako bogat spekter… Vmes pa še ustvarjajo okna modrine. Prava umetnina plesa danes na nebu!

Kaj vem zagotovo?

Ne glede koliko limon ti življenje podari, vedno si lahko narediš dobro limonado. Z ingverjem. Krepi imunski sistem. Žlico meda zraven. Popolno.

Živim po svoje! Kaj jih briga! Ne tako, kot si mislim, da moram. Ni greh, če uživaš na poti do cilja. Nikoli ne bi zapravila dobrega trenutka za smeh. Veselje. Igrivost. Norčavost. Zdaj! Ta trenutek je najpomembnejši.

Ljubezen je glagol. Dejanja. Zalivanje rož tudi…

Najbolj uživam ob kavi. Tako se mi dan začne v resnici. Ker prej še nisem čisto prisebna, tako da hodim bolj kot mesečnik okoli…

Včeraj sva s sinom gledala na televiziji oddajo o kuhanju. Nekaj je bilo o krompirju. Morali so pripraviti ocvrt krompirček, pire in njoke. Skoraj vsi so naredili narobe, ker ocvrtega krompirja niso prej blanširali. Zanimivo. Zdaj sem pregledala prvih pet ali malo več receptov na kuharskih straneh (internet). Nihče niti približno ne omenja, da moraš krompirček prej vreči v krop. Tudi jaz ga dam naravnost v olje. Ampak od danes naprej ne več. (Saj sem ga še prej osušila…) Sodniki so se tako zgražali, kot da gre za čisto kuharsko neznanje. Opa!

Tako sva padla noter, da sva kar želela preizkusit!

»Dam ti dvajset minut časa! Idi lupit krompir! Postavi si vodo na plin! Pripravi olje! Kje je veliki nož?!«

Pa sem ustavila konje... Podobno se je zgodilo lani, ko sva gledala oddajo Moj dragi zmore. Testirali so (stavili), koliko krompirja lahko olupiš v določenem času. Seveda sem že imela skledo, krompir in lupilec v rokah. Bila sva optimistična. Po koncu igre pa več ne… Ne gre tako hitro, kot izgleda. Eno se je pogovarjati in zviševati stave. Drugo potem pa je praksa in dejansko lupljenje…

Ocvrt krompirček pa bo drugi teden enkrat… Na profesionalni način. Po merah!

Lep hrustljav dan! Cmok! Cmok!

Valovanje!

Spet to morje. Čutim neko umirjeno valovanje v meni. Čutim, da bi rada pobegnila v sončni zahod. V čas, ko mi ni treba skrbeti. Ker to tako ne pomaga. Zakaj sploh? Vse teče. Nekako. Je to beseda, ki mi gre na živce?! Ne samo da sem srečna, želim biti nadpovprečno srečna. Tako ne bo šlo. Po starem. Definicija norosti, da delaš vse po starem in upaš, da bo drugače (Boris Vene).

Nekaj me grabi. Požira me živo. Nekam me vleče. Pa sploh ne vem, kam. Oklepam se. Vsega poznanega, udobnega. Zdržim še. Še malo. Mogoče, mogoče… bo ta magnet stran… ponehal. Strah novega? Čutim, da moram konkretno stopiti ven. Izven.

Samo stopam naprej. Počasi. Tudi počasi se daleč pride. Ali samo počasi se daleč pride. To je to.

Želim zaživeti v svoji polni svetlobi. Mislim, da je čas. Da se je to nabiralo. Res. Zdaj pa je čas, da ta jez, ko sem zadrževala reko, ki ji je namenjeno, da je v gibanju, sprostim.

Čas je. Ne morem se več sprenevedati. Čas je. Za čipke. Za žive barve. Za smeh brez konca. Za luč. Za svečke. Za barvitost vsakdana. Za ustvarjalnost. Čas je. Trnjulčica si zaspala? Poljubi te sonce vsak dan. Znova. Vstani. Življenje me ljubi. Življenje me čaka.

Spominjam se najine Malorce. Kako je to bilo izjemno! Oblekla sem si seksi belo obleko z velikimi vrtnicami. Moj kovček pinki barve in še enaka potovalna torba. Vse v stilu. Potovala sva zgodaj zjutraj. Glasba, ki se je ponavljala. Čakanje na letališču. Igranje kart. Potem pa mesto. Hotel. Vse je bilo tako ljubko. Na dosegu. jedro - center, pristan, svetilnik...  Peščena plaža. Pečina za skoke v morje turkizno zelene barve. kljub globni prosojno do tal. Pa bingo in koktajli vsako večer, ker sem zmagala v streljanju z zračno puško, pa v lokostrelstvu, pa v namiznem tenisu... Samo v bingu nama ni šlo… Morje pa tako kristalno čisto. Pa ljudje prijazni. Vračanje domov, ko sem še držala bronasti kip ležeče Španke za prsi. Tam je imela najbolj zlizano barvo, pa je bilo sinu tako nerodno fotografirati.

Želim živeti v svoji polni svetlobi. Kako? Seveda vem. Kaj se bom sprenevedala?! Delam to, kar me veseli. To pa tako vem, kaj je. Vedno prisotno mirno, a odločno valovanje v meni.

Dišeča prosojnost...

Stric je lani tako lepo presenetil za dan žena. Ženske se dobimo. Sorodnice. Poklepetamo. Spijemo kavo. Ali dve… Pojemo tortico narejeno z ljubeznijo. (Sploh nič ne redi! Nič kalorij. Pa močno osreči!!! Spremeni dan na neštetokrat bolje!!!!!) Vsako je pričakal z vrtnico. Rdečo vrtnico. Glede na to, da nas je veliko in vse niso točne, je imel kar dežurstvo pred slaščičarno… Res mi je polepšal dan. Saj smo ga zraven povabile, ker je bil tako vztrajen… Kljub temu, da je navzven moški, vsak ima malo ženske v sebi. Popolni smo točno taki. Nepopolni. Kavalirsko nas je pustil same…

Poezija. Pesmi. Dotaknejo se me. Spremenijo me. Vzbujajo v meni željo, ki je že skozi prisotna. Val, ki se mi je zdel tako oddaljen, mi približajo. Spet je v meni plima. Gnetenje notranjosti. Svetlobe. Teme. Pisanega. Ustvarjam in sem cel svet obenem. Hkrati noč, dan in živo oranžen prehod vmes. Dotikam se nezavednega. Čarobnega. Ostajam za vedno, ker je neskončno del mene.

Včasih pride dan kot danes. Imam na pretek časa. Ura je že poldne, pa še vedno pijem jutranjo kavo. V pidžami. Moja uradna obleka danes. Zunaj pa tako lepo sije sonce. Pogrešam ga na svoji koži. Na morju. Zavije me vase. Me očara s prosojnostjo. Ohladi in poljublja celo telo naenkrat. Obožujem.

Pa še nekaj obožujem. Mikser. Ne navaden mikser. (Moj je že starina, verjetno.) Bolj strokovno bi se reklo sekljalnik. Prej sem imela enega takega ročnega za sekljanje čebule. Ko si dol stiskal in jo je nasekalo. Tisti je omagal in se je zlomil. Sedaj imam nadgradnjo. Že nekaj časa. Vse seseklja. Čebulo na tako majhne koščke, da je že skoraj prah… Brokoli, cvetačo, korenček in druge take stvari, ki jih eni člani družine ne marajo jesti, da jih lahko neopazno pretihotapim v karkoli… Potem pa še hvalijo, kako je dobro…

Prikupen dišeč dan po vrtnicah (malinah…)! Objem!!!

Več je več...

Vedno so mi bile všeč barve. Vse skupaj, kaj jih ravno najdeš. Pogosto tudi take skupaj, ki so prepovedane skupaj, (čeprav ni policije za barve…). Divje. Strupeno žive. Ali osvežilne. Pa čevlji. Rdeči.

Z babico sva bili v Evroparku, malo po otvoritvi (že res dolgo nazaj…). Vedno sem zaupala svojemu instinktu za čevlje. Ljubezen na prvi pogled. Izjemno. Bolj čudovita kombinacija barv so bili, bolj so mi bili všeč. In res sem jih potem nosila. Zanimivo pa mi je bilo, da sem babici pokazala rdeče črno kačaste čevlje (kričeče živo rdeče barve). Pa so ji bili všeč. Nisem bila najbolj odločna. Kupi si jih. S prve. Brez moralne pridige. Pa sem jih potem tudi ful rada nosila. No to je bilo to obdobje...  

Potem sem imela še ene ful dobre rdeče kavbojske čevlje. Slučajno sem jih našla po pohajkovanju na morju s prijateljico. Seveda so bili takoj moji. Najprej jih nosim tako sramežljivo. Tu pa tam. Potem pa mi tako k srcu prirastejo, da bi jih skozi imela gor. Tudi v postelji.

No potem sem imela ene tako ljubke salonarje z res visoko peto (tiste bi morala imeti zadnjič gor, ko sem na blok skočila pri odbojki! Pa verjetno nisem bila nič višja od mreže. No, tu je bilo bolj, da sem nasprotnika prestrašila… Psihološki pritisk…) Tiste še imam zdaj. In še vedno jih obožujem. Ljubki.

Pa še nekaj obožujem. Barvne vzorčaste nogavice. Pa tako, da nisi kot v uniformi. Pa črno krilo zraven. Zanimivo. Malo barve. Malo poguma in dobiš odlično kombinacijo. Več je več (Iris Apfel - njo tudi obožujem!!!). 

Več kot le čudovit dan! Cmok! Cmok!

Tisoč odtenkov morja...

Obožujem morje. Že slišim valovanje. Šumenje. Pogledam njegovo prostranost. Odsev sonca na tisočih pikicah, ki se lesketajo. Ladjo, barko, čoln, ki gre tako gladko mimo. Za sabo pušča sled, preteklost in gre naprej. Po svoje, ne glede na zareze v vodi. Na obrežju polno školjk. Rakec. Valovi, ki s svojo prosojnostjo božajo kamne. Jih močijo in se spet umikajo. Val, ki se zaleti ob skale in s spet pomiri s peno. Znova in znova. Namakanje nog. Kaka ribica, ki priplava radovedno mimo. Samo zaprem oči in sem tam.

Lani sva bila s sinom novembra na morju. Imeli so tako dobre bazene, da smo se kopali višje od morske gladine. Pogled pa je bil na borovce, potem pa takoj na modrino morja. Bilo je čudovito. Ogrevana morska voda. Tobogani. Dolgi sprehodi. Kar v halji sva šla iz sobe do bazena. Pa dolgi sprehodi. Na vrh hriba po ozkih ulicah. Nočno raziskovanje mesta in razgleda na tisoč lučk. Vse ladjice privezane ob poti zazibane v harmoniji. Svetilnik. Joga na pomolu.

Seveda imam raje morje poleti, ko se lahko kopam. Ko me celo objame. Mislim, da ne bi mogla preživeti leta brez morja. Sedaj imam možnost, da lahko skočim na morje tudi za vikend. Ali med tednom. Kadarkoli. Že samo misel na to, mi daje svobodo. Mir. Radost. Vedno znova me vleče k vodi, prostranosti. Bolj sva povezana… Že slišim galebe, kako me preletavajo in me pozdravljajo.

Ne morem si pomagati, zaljubljena sem v morje!

Pristen zaljubljen dan! Objem! Objem!

Seksi zvončki...

Zadnje čase imam problem virusa v računalniku. Dveh virusov. Vdora. Poskus vdora, ker sem jih preprečila. Sin je kar držal črke in jih pisal. V stilu ggggggggggggggffffffffffffffiiiiiiiiiiiiiiiiiiii. Pa sem odstranila. Bilo je veliko več, kot samo pol vrstice... Izbrisala… 

Prvi vdor pa je bil, ko sem pisala podrobnosti o blogu številka 2 ali skupnem blogu… ( http://lifeprima.blogspot.si/2017/02/starodavno-dobro-vijolica-maribor.html?spref=fb ) Tema spora ali pa delikatna tema: vse kar je bilo napisano v oklepajih o ljubem… Čista resnica… olepšana. Pa sem oba preprečila. Fizično (sem močna oseba, čeprav mi ni videti). Pa trmasta…

Rada bi pa to poudarila, da tako zabavno, kot z ljubim, še ni bilo pisanje bloga. Tako se že sto let nisem nasmejala. (Glej jo, kako se smeji! Izbriši to! (V resnici sem se tako režala, da me je vse bolelo…))

Pozabila sem napisati, zakaj imam sploh kolo pripeto pri banki. Želela sem si nekaj meni dragocenega naročiti iz tujine. Ker sem že imela nekaj denarja na tej posebni kartici, me je prešinilo, da bi še samo nekaj malega položila zraven in že si lahko privoščim nakup.

Seveda pridem domov srečna. Vnesem vse podatke. Številko kartice. Vse. Predlog plačila zavrnjen. Kaj!? Poskusim še enkrat. Ne gre. Tretjič, ne gre… Pa kaj se to dogaja?! Seveda, narobe sem si seštela skupaj! Pa banke so že zaprte. No grem jutri zjutraj. Pridem pred banko. Velika dilema zakletniti ali ne kolo. Pa sem ga. Zato še je zdaj tam. No naročilo pa je šlo skozi… Sem rekla, da sem vztrajna. Tudi počasi se daleč pride…

Danes zjutraj so me razveselili zvončki v kozarcu v dnevni sobi. Kako je bilo fajn, ko smo jih nabirali skupaj ob sončnem zahodu. Nekaj tako preprostega in hkrati tako lepega. Ljubim svoje življenje…

Cmok! Cmok! Lep seksi srečen dan!