Vedno so mi bile všeč barve. Vse skupaj, kaj jih ravno
najdeš. Pogosto tudi take skupaj, ki so prepovedane skupaj, (čeprav ni policije
za barve…). Divje. Strupeno žive. Ali osvežilne. Pa čevlji. Rdeči.
Z babico sva bili v Evroparku, malo po otvoritvi (že res
dolgo nazaj…). Vedno sem zaupala svojemu instinktu za čevlje. Ljubezen na prvi
pogled. Izjemno. Bolj čudovita kombinacija barv so bili, bolj so mi bili všeč. In
res sem jih potem nosila. Zanimivo pa mi je bilo, da sem babici pokazala rdeče
črno kačaste čevlje (kričeče živo rdeče barve). Pa so ji bili všeč. Nisem bila
najbolj odločna. Kupi si jih. S prve. Brez moralne pridige. Pa sem jih potem
tudi ful rada nosila. No to je bilo to obdobje...
Potem sem imela še ene ful dobre rdeče kavbojske čevlje. Slučajno
sem jih našla po pohajkovanju na morju s prijateljico. Seveda so bili takoj
moji. Najprej jih nosim tako sramežljivo. Tu pa tam. Potem pa mi tako k srcu
prirastejo, da bi jih skozi imela gor. Tudi v postelji.
No potem sem imela ene tako ljubke salonarje z res visoko
peto (tiste bi morala imeti zadnjič gor, ko sem na blok skočila pri odbojki! Pa
verjetno nisem bila nič višja od mreže. No, tu je bilo bolj, da sem nasprotnika
prestrašila… Psihološki pritisk…) Tiste še imam zdaj. In še vedno jih obožujem.
Ljubki.
Pa še nekaj obožujem. Barvne vzorčaste nogavice. Pa tako, da
nisi kot v uniformi. Pa črno krilo zraven. Zanimivo. Malo barve. Malo poguma in
dobiš odlično kombinacijo. Več je več (Iris Apfel - njo tudi obožujem!!!).
Več kot le čudovit dan! Cmok! Cmok!
Ni komentarjev:
Objavite komentar