Dodirni me... v prvi vrsti...

Ne morem povedati, kako me navduši glasba. Danes sem se vozila domov in seveda naletela slučajno na koncert. (Tako ni naključij…) In to ne od kogarkoli, ampak od Parnega valjaka. Kako lepe spomine imam na to.

Včasih sem si zadnji trenutek izmislila, da bi šla na koncert kam v mestu. (Ali pa sem zadnji trenutek videla.) Tako potem ni imela nobena prijateljica prav časa. Seveda to ni bila ovira. Nikoli. Tam sem šla na moje priljubljene Suolfingerse. To pa je tako dobra glasba, da si lahko poješ zraven, plešeš neomejeno po želji (prosti slog)!!! Ne moreš, da ne bi. Kar potegne te… Seveda sem tam srečala staro sodelavko in smo se že zmenili za naslednji koncert. Spoznala sem tako zanimive ljudi. Na koncu smo že plesali skupaj s člani od benda. Kake legende.

Magnifico... prva vrsta je najboljša...

Parni valjak… je bil ta naslednji koncert… Bilo je tako vzdušje. Pa petje (dretje), ploskanje in cviljenje… Pa besedila… "Prokljeta nedelja:  …i kada kiše padaju, tvoje mi usne trebaju, da me smire svojim nježnim dodirom… Kada me dotakne: …i bogove i vragove zovem, ako mogu vrijeme, da zaustave… Ugasi me: …zar ne vidiš, da gorim…" (https://www.youtube.com/watch?v=gXz1gGaDZFk)

Tako stare, pa tako dobre… Noro. Spet me grabi nostalgija… Poznam pa še eno legendo. Mišo Kovač. Seveda je to bilo vedno doživetje… Prižgani vžigalniki, brez katerega nisem šla na koncert (zdravo živim...). Zdaj pa se s telefoni sveti. Ampak to je bila glasba, ki smo jo poslušali vedno na morje. Na koncertu pa smo se vsi jokali na koncu. Posebno čustveno doživetje…

Samo zato sem si danes dala še bolj na glas radio, ko je igral Parni valjak. Divje. Kako lepi spomini...

Lep čudovit divji glasen dan poln dobre glasbe…