Stric je lani tako lepo presenetil za dan žena. Ženske se dobimo.
Sorodnice. Poklepetamo. Spijemo kavo. Ali dve… Pojemo tortico narejeno z
ljubeznijo. (Sploh nič ne redi! Nič kalorij. Pa močno osreči!!! Spremeni dan na
neštetokrat bolje!!!!!) Vsako je pričakal z vrtnico. Rdečo vrtnico. Glede na
to, da nas je veliko in vse niso točne, je imel kar dežurstvo pred slaščičarno…
Res mi je polepšal dan. Saj smo ga zraven povabile, ker je bil tako vztrajen…
Kljub temu, da je navzven moški, vsak ima malo ženske v sebi. Popolni smo točno
taki. Nepopolni. Kavalirsko nas je pustil same…
Poezija. Pesmi. Dotaknejo se me. Spremenijo me. Vzbujajo v
meni željo, ki je že skozi prisotna. Val, ki se mi je zdel tako oddaljen, mi
približajo. Spet je v meni plima. Gnetenje notranjosti. Svetlobe. Teme.
Pisanega. Ustvarjam in sem cel svet obenem. Hkrati noč, dan in živo oranžen
prehod vmes. Dotikam se nezavednega. Čarobnega. Ostajam za vedno, ker je
neskončno del mene.
Včasih pride dan kot danes. Imam na pretek časa. Ura je že
poldne, pa še vedno pijem jutranjo kavo. V pidžami. Moja uradna obleka danes.
Zunaj pa tako lepo sije sonce. Pogrešam ga na svoji koži. Na morju. Zavije me
vase. Me očara s prosojnostjo. Ohladi in poljublja celo telo naenkrat.
Obožujem.
Pa še nekaj obožujem. Mikser. Ne navaden mikser. (Moj je že
starina, verjetno.) Bolj strokovno bi se reklo sekljalnik. Prej sem imela enega
takega ročnega za sekljanje čebule. Ko si dol stiskal in jo je nasekalo. Tisti je
omagal in se je zlomil. Sedaj imam nadgradnjo. Že nekaj časa. Vse seseklja. Čebulo
na tako majhne koščke, da je že skoraj prah… Brokoli, cvetačo, korenček in
druge take stvari, ki jih eni člani družine ne marajo jesti, da jih lahko
neopazno pretihotapim v karkoli… Potem pa še hvalijo, kako je dobro…
Prikupen dišeč dan po vrtnicah (malinah…)! Objem!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar