Obožujem morje. Že slišim valovanje. Šumenje. Pogledam njegovo
prostranost. Odsev sonca na tisočih pikicah, ki se lesketajo. Ladjo, barko,
čoln, ki gre tako gladko mimo. Za sabo pušča sled, preteklost in gre naprej. Po
svoje, ne glede na zareze v vodi. Na obrežju polno školjk. Rakec. Valovi, ki s
svojo prosojnostjo božajo kamne. Jih močijo in se spet umikajo. Val, ki se
zaleti ob skale in s spet pomiri s peno. Znova in znova. Namakanje nog. Kaka ribica,
ki priplava radovedno mimo. Samo zaprem oči in sem tam.
Lani sva bila s sinom novembra na morju. Imeli so tako dobre
bazene, da smo se kopali višje od morske gladine. Pogled pa je bil na borovce,
potem pa takoj na modrino morja. Bilo je čudovito. Ogrevana morska voda. Tobogani.
Dolgi sprehodi. Kar v halji sva šla iz sobe do bazena. Pa dolgi sprehodi. Na vrh
hriba po ozkih ulicah. Nočno raziskovanje mesta in razgleda na tisoč lučk. Vse ladjice
privezane ob poti zazibane v harmoniji. Svetilnik. Joga na pomolu.
Seveda imam raje morje poleti, ko se lahko kopam. Ko me celo
objame. Mislim, da ne bi mogla preživeti leta brez morja. Sedaj imam možnost,
da lahko skočim na morje tudi za vikend. Ali med tednom. Kadarkoli. Že samo
misel na to, mi daje svobodo. Mir. Radost. Vedno znova me vleče k vodi,
prostranosti. Bolj sva povezana… Že slišim galebe, kako me preletavajo in me pozdravljajo.
Ne morem si pomagati, zaljubljena sem v morje!
Pristen zaljubljen dan! Objem! Objem!
Ni komentarjev:
Objavite komentar