Spet to morje. Čutim neko
umirjeno valovanje v meni. Čutim, da bi rada pobegnila v sončni zahod. V čas,
ko mi ni treba skrbeti. Ker to tako ne pomaga. Zakaj sploh? Vse teče. Nekako. Je
to beseda, ki mi gre na živce?! Ne samo da sem srečna, želim biti nadpovprečno
srečna. Tako ne bo šlo. Po starem. Definicija norosti, da delaš vse po starem
in upaš, da bo drugače (Boris Vene).
Nekaj me grabi. Požira
me živo. Nekam me vleče. Pa sploh ne vem, kam. Oklepam se. Vsega poznanega,
udobnega. Zdržim še. Še malo. Mogoče, mogoče… bo ta magnet stran… ponehal. Strah
novega? Čutim, da moram konkretno
stopiti ven. Izven.
Samo stopam naprej. Počasi.
Tudi počasi se daleč pride. Ali samo počasi se daleč pride. To je to.
Čas je. Ne morem se več
sprenevedati. Čas je. Za čipke. Za žive barve. Za smeh brez konca. Za luč. Za svečke.
Za barvitost vsakdana. Za ustvarjalnost. Čas je. Trnjulčica si zaspala?
Poljubi te sonce vsak dan. Znova. Vstani. Življenje me ljubi. Življenje me čaka.
Spominjam se najine Malorce. Kako je to bilo izjemno! Oblekla sem si seksi belo obleko z velikimi
vrtnicami. Moj kovček pinki barve in še enaka potovalna torba. Vse v stilu. Potovala
sva zgodaj zjutraj. Glasba, ki se je ponavljala. Čakanje na letališču. Igranje kart. Potem pa
mesto. Hotel. Vse je bilo tako ljubko. Na dosegu. jedro - center, pristan, svetilnik... Peščena plaža. Pečina za
skoke v morje turkizno zelene barve. kljub globni prosojno do tal. Pa bingo in koktajli vsako
večer, ker sem zmagala v streljanju z zračno puško, pa v lokostrelstvu, pa v
namiznem tenisu... Samo v bingu nama ni šlo… Morje pa tako kristalno čisto. Pa ljudje
prijazni. Vračanje domov, ko sem še držala bronasti kip ležeče Španke za prsi. Tam
je imela najbolj zlizano barvo, pa je bilo sinu tako nerodno fotografirati.
Želim živeti v svoji
polni svetlobi. Kako? Seveda vem. Kaj se bom sprenevedala?! Delam to, kar me
veseli. To pa tako vem, kaj je. Vedno prisotno mirno, a odločno valovanje v
meni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar