Zdaj pa sem čisto pri morju. Poslušam valovanje morja. Poslušam, kako lepo šumi in je tako pomirjujoče. Čisto tiho se približujejo valovi. Potem pa se narahlo razlijejo. Če pa so večji pa hitreje in bolj glasno. Tako je mirno tukaj, ko se vse pretaka.
To pa mislim res čisto pri morju. Tako blizu že dolgo nisem pisala. Morja. To pa mi je tako veselje. Kaj naj rečem!? Navdušena sem!
Končno morje! Že če samo sedim tukaj in nič ne delam, je tako druga energija. Umirjenosti. Sproščenost ljubkosti. Valovanja. Očiščenja.
Valovi so meter od mene, mojih nog. Voda počasi narašča.
Tako lepi sončni zahodi so. Božanski. Včeraj sem tako uživala.
Vedno znova me prevzame lepota sončnega zahoda. To ni tako, da ga enkrat vidiš in je to to. Zdaj pa je oblkljukano. Ne! Vsak večer je drugačen. Bolj samosvoj. Lepši. Vedno znova me prevzame. Nekaj je v teh barvah, ki sijejo. V tej lepoti. Nekaj v meni se poveže s to lepoto. Nisva več ločeni, to sem jaz in narava je v meni.
Včeraj pa je na drugi strani zaliva že bila luna. Skoraj čisto okrogla.