Gremo dalje... samo naprej...

Danes sem spoznala nekaj. Velikega. Kot vedno…

Če mi ni kaj všeč, se pomaknem naprej.

Logično.

Naprej k temu, kaj pa mi je bolj všeč.

Zdaj imam ravno to priložnost. Na kavi sem. Seveda, da pišem. Ob reki. Tako lep kotiček. Tako lepo se slišijo valovi. Šumi. Glasba. Ko se prebujam…

Labodi in račke plavajo mimo. Mladi labodi. Kako so lepi.

To sem želela povedati. Napisati no. Računalnik se pa kar ni zagnal. Nič. Tema. Čisto nič. Zato pač pišem na telefon. Gre. Tudi. Zakaj pa ne. Tudi če bi zdaj analizirala še celo uro in ga mogoče razstavila. Nič bolj ne bi delal. Tako je.

Mislila sem, da je baterija prazna. Ne. Saj se je vklopil zdaj. Bo že.

Poudarek, ni mi treba analizirati. Samo pomaknem se bolj k temu, kaj pa si želim. Fokus je pomemben. Tako me vleče, da bi slikala. Zakaj pa ne bi?

Danes imam prvi dan razstrupljanja. Opazila sem, da gledam kar videje eden za drugim. Najprej moje priljubljene, malo navdiha, potem pa kar vse po vrsti na temo, ki mi je ljuba. En teden brez!? Bom zdržala? Seveda.

Želela sem si izbrisati youtube iz telefona. Seveda ne gre. V naslednji sekundi pa sem si že odpirala youtube za meditacijo. Pestrost. Saj bo. Meditacija je pomembna. In očitno youtube tudi, če ga uporabljam za radostno rast.

Tako, zdaj pa mi računalnik dela. By…

Ljubek pristen dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Življenje je zate! Le zate!