Namen!!!!

Zadnje dni se sprašujem, kakšen je moj namen? Kaj si želim doseči? Nastajajo tako zakomplicirane definicije. Vem pa, da je samo eno. Sreča.

Notranja sreča.

Z zgledom širim svojo srečo potem dalje. Želim navdihniti ljudi, da so lahko srečni. Zdaj. Nič ni treba čakati. Tudi če čakam na avtobus, lahko uživam na postaji. Lahko uživam v gibanju drevesa v vetru. Lahko si skočim po kakšno štručko, če sem lačna. Lahko uživam v razgledu. Lahko sem čisto tam.

No namen. Zdaj če rečem, da je moj namen, da pomagam širiti ljudem zavest, da so lahko bolj pristni in srečni, je to čisto res.

Samo malo varljivo je to, pri pomagam. Sami so odgovorni za svojo srečo. Lahko jih potiskam naprej z buldožerjem, če še niso pripravljeni, ne morem nič. Niti za milimeter jih ne morem premakniti. Potem je škoda moje energije. Bolj bi rekla, da sem smerokaz. Ali izostritev slike.

Kaj je pomembno, čisto na koncu, ko umremo?

Mislim, da bom samo obžalovala trenutke, ko nisem bila še bolj pristna, ko nisem naredila še več bedarij in ko sem izpustila povabila k sreči. Meni je pomembna povezanost. S sabo in drugimi.

Namen. Bolj na kratko.

Pristnost in sreča.

Danes sem lahko malo bolj srečna, kot sem bila včeraj. Zdaj se lahko malo boljše počutim, kot sem se počutila pred minuto. Kje je ta lestvica občutij? To bom danes poiskala v knjižnici. Mogoče jo imam celo doma?! Bom pogledala.

Moj namen je, da živim srečno in sem navdih, da tudi vi živite po svoje pristno srečno.

Tako je. to je to!

Ne morem verjeti, da sem si končno razčistila, kar me muči že tri dni. Eh, te definicije. Ampak za zdaj jo imam!!! Jasno!!!

Ljubek srčkan osrečujoč dan!!!

Cmok! Objem!

P.S.: Se imaš danes kaj rada? Rad?