Juhu!
Danes pa praznujemo!
Juhu!
Kako me pa to osreči!
Saj vem!
Sonce. pa kava! V postelji, seveda! Malo pa se je treba (beri
nujno je) razvajati.
Zdaj pa naprej!
Kaj me sploh tako navdušuje?
Malo sem bila v megli. Vsaj namišljeni. Kar ni mi bilo! Nič kaj!
Saj sem uživala v malenkostih, ampak ni bilo tisto pravo! Nekaj sem si
domišljala, da moram, pa nisem, pa sem se zelo slabo počutila. Zato sem nehala
s tem!
Vem, da če bi imela popolno zaupanje v Vesolje, Ljubezen,
boga, višjo silo, notranje vodstvo, intuicijo, dušo… (zdaj pa mi je že zmanjkalo
besed za najboljše v meni, kar se želi izraziti skozi mene), no če bi res imela
zaupanje, bi vse prepustila in našla lepoto in srečo v tem trenutku. Ne bi
skrbela, kaj bo in kaj je bilo in zakaj ni bilo. Ni, ker je to izraz najvišje
ljubezni do mene. Je ali je bilo, ker je to najvišji izraz ljubezni do mene!
Uh, to pa vse spremeni. Vse je zame! Pridobivam jasnost, kaj
si pa želim ali sem v svojih najbolj divjih srčnih željah.
Zakaj nas nikoli niso učili, da smo najboljši, točno taki
kot smo. Da če poslušamo svojo naravo, bomo vedeli, kaj je najboljše za nas. Da
lahko dosežemo velike stvari in to pomeni predvsem veličino tega, da delamo,
kar ljubimo, pa vseeno, kar to je. ali je čiščenje, ali strežba, ali prodajalka,
ali cvetličarka ali pesnica ali pisateljica ali voznik ali pek ali
računovodkinja ali odvetnica ali mehanik ali učiteljica ali pač no, res
karkoli, kar si zamislimo in kam nas vodi naše srce. Lahko pa smo malo to, pa
odkrijemo kaj novega in smo potem to. Zakaj pa ne.
Verjetno so nas učili, da smo ovce, ker takrat smo bolj
vodljivi in bolj ubogamo. Ampak ne več!
Ljubek sijoč dan čisto po tvojem okusu!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je čista radost in veselje! Zdaj! Bodimo
samosvoji!
Ni komentarjev:
Objavite komentar