Kar tako, na hitro sem se odločila, da grem na pesniški
večer. Bila sem pozna, ker se krompir kar ni hotel skuhati.
Narezala sem ga na male koščke, da bi ja bil čimprej mehak.
Ko je minil predviden čas kuhanja, še je bil trd kot kamen. Še spet podaljšam. Zdaj
za dvojni čas. Morala sem ga odcediti. Ko sem vklopila električni mešalnik za
pire, mi je pol krompirja ven vrglo. To pa je trdota. Sem pa vztrajna…
Zanimivo, ni bilo tako nabito polno. Dobila sem ljubek
prostor ob mizici. Zgovorna vprašanja, bolj kratki, realni, neromantični
odgovori, a vendar s kančkom humorja. Vprašanja so trajala bla bla bla bla bla
bla. Odgovor pa bla. Pa spet enaka igra. Všeč mi je bilo branje pesmi. Še nekdo,
ki obožuje svobodo ptic in mogočnost dreves.
Definicija introvertiranosti. Veliko časa zase, da daš pesmi
prostor. Ne napišeš je ti. Ona pride k tebi. Odpreš ji na strežaj okna v
nevidni hiši. Prav tako se jaz počutim. Ne mučim se. Pišem, ampak ko steče, pa
ne vem, če je od mene. Je bolj skozi mene. Včasih se še sama čudim, kaj
nastane. Spet sem dobila navdih za pisanje.
Nazaj spet čez most. Lepo je bilo čutiti rahlo poljubljanje
snežink na obrazu. Kapuca z muco je bila samo za okras… (https://www.youtube.com/watch?v=qF3D2oiy6YA)
Pisan dan! Kiss! Kiss!
Ni komentarjev:
Objavite komentar